Če smo se kdaj spraševali, kaj je prvovrstna tema, in seveda smo se, žal predvsem politično, je to nedvomno moč narave: v vsej moči in strasti in z vso lepoto in bolečino, ki nam jo daje. Voda, ki je minuli teden zalila dobršen del Slovenije in povzročila nepopravljivo škodo, nas je šokirala. Prestrašila. Paralizirala. Slovenija je obstala in nemo smo zrli v ljudi, ki so izgubljali boj z vodo, v velike oči, polne groze; v ljudi, ki so reševali najnujnejše, svoje najbližje in živali. Ste videli starejšega gospoda, ki je plaval s svojim psom v življenje? Pretresljivo. In v trenutku se mi je odvrtela zgodba Vorančevega Boja na požiralniku, ti grozni prizori, ki jih kot otrok nikoli nisem zmogla razumeti in ki so me vedno plašili; prizori, za katere sem se dokaj uspešno prepričala, da so tam nekje drugje, da se to vendarle ne more zgoditi pri nas in nam. »Požiralnik se je rodil!« Ja, ta stavek in še nekaj njih so mi ostali.
V sredo zjutraj se zbudim dve minuti čez pet, rutinsko prižgem radio in za las zamudim prve neuradne rezultate ameriških volitev, odtavam do spleta in potešim svojo radovednost. Obama. Gledam in se čudim, kakšna evforija je zajela ta najbolj kontroverzni narod na zemeljski obli. Kakšna sreča v očeh privržencev, kakšna evforija ob prihodu družine Obama, kako samozavestno in vešče nastopata hčerki, in ko Barack ostane sam na odru in pove prve besede, kakšno orgazmiranje ljudstva. Kaj poplave, kaj orkan Sandy, Amerika nori z Obamo. In sem jih gledala, kako lepo jim je, ker jih golo dejstvo izvolitve starega novega predsednika vrže v absolutno transcendentno stanje. Dvomim, da jih bo v dnevu ali dveh zapustilo. Res so srečni. Ah, kdaj se bo to nam, Slovenkam in Slovencem, primerilo.
Pri nas pa: tečemo prvi krog volitev (uvodnik pišem v petek, kaj bo prinesla nedelja, nimam pojma, zagotovo pa ne evforije). Se jezimo nad pravno državo. Se čudimo balkanskim bojevnikom na prostosti. Ali pač ne. Bentimo nad čudežnim izginotjem podpisov za
referendum o slabi banki, a že skorajda vemo, da ni nihče kriv. Res samo šlamparija?! No ja, pravijo, da bi bila lahko morda administrativna napaka. In ta se je zgodila kar sama po sebi?! Res fascinantno. Notranji minister Gorenak, ki je imel oni dan pri sebi ves čas odstopno izjavo, je povedal: »Napake na ministrstvu za notranje zadeve ni bilo. Preverili smo vse, kar smo od DZ dobili, in vrnili smo vse, kar smo od državnega zbora dobili.« Ja, očarljivo. In mi človečki se čudimo še naprej. Na primer konstantnim ovadbam tega in onega (no, v zadnjem času samo še osebja, ki sliši na priimek Janković, dasiravno je notranji minister javno napovedal, da je spisek teh dolg), populističnim preiskavam in nikoli dokončanim procesom. Zadnjič je pravosodni minister Pličanič priobčil, da smo država z največ sodniki na število prebivalcev v EU. Ja, in zakaj imamo potem toliko sodnih zaostankov? Zato ker je preveč sodnikov?!
Takšne stvari nas jezijo v vmesnem času, v nekem drugem času, ko smo malo nad zemljo. A ko narava pobesni in nas opomni, da obstaja, da je nad nami v absolutnem, potem se v svoji nemoči ustavimo. Ker se moramo. Vemo, da bo sanacija zahtevna in dolgotrajna in da si ljudje, prizadeti v poplavah, že medsebojno pomagajo. Naša dolžnost je, da jim pomagamo tudi mi. Nič »lažjega« mi ob tej tragediji ne pade na um: da se brezkompromisno in v celoti odrečemo bližajočemu se obdarovanju in da vsa sredstva, ki bi jih morebiti potrošili naokrog za vse prej kot potrebne dobrine, namenimo prizadetim državljankam in državljanom. To bomo zmogli: dobrodelne organizacije in društva so že odprli posebne račune, objavljajo sezname mest, kamor lahko odnesete oblačila, odeje in hrano – tako da je pot preprosta. Doslej nam je v medsebojni pomoči vedno uspelo, in kot nas uči dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, je bistvo pomoči v besedi sami: dajte mi pomoč za moč.
Saj to ne more biti tako težko, kajne?
