Potniški asket 
iz Piteštija

Ko se s kavbojk, ki jih nosiš vsak dan, preseliš v obleko s kravato, se ti verjetno zdi, da si drugačen, bolj nobel. Točno tako je z dacio dokker, ki je v osnovi dostavnik, v potniški izvedbi pa je dopadljivejši, nekako urbani in civilizirani enoprostorec. A tudi pri tej različici ostajajo osnovne lastnosti bolj ali manj zlahka prepoznavne – uporabnost, prostornost, tudi preprostost.

Brez razkošne opreme

Dokker se vozi v razredu, v katerem nesporno gospodarijo citroen berlingo, peugeot partner, VW caddy, renault kangoo in še vrsta drugih. Preobrazba iz dostavnika v potniško različico je logična in pričakovana, saj to poznajo tudi našteti konkurenti. Dokker, dolg 436 centimetrov, visok pa 181, je oglat, ima strmo odrezan zadek, drsna vrata na vsakem boku in dvokrilna na zadku, kar znova potrjuje njegov izvirni značaj. Na strehi so vzdolžni nosilci, kar utegne del kupcev še posebno ceniti, sicer pa avto ni kakšen oblikovni presežek – in tako niti ni bilo mišljeno.

Notranjost oziroma armatura znova potrjuje pričakovano – ni razkošja v smislu opremljenosti, saj je treba tudi za navigacijo doplačati 400 evrov. Vse drugo potrjuje uporabnost: drsna vrata na vsaki strani izjemno olajšajo marsikaj, še posebno pripenjanje otrok v otroške sedeže, to je po volji tudi starejšim. V osnovni postavitvi je prtljažnik 800-litrski, kar je dovolj, da greš skoraj v miru in s pol hiše na dopust. Dno prtljažnika je zelo nizko (od tal je odmaknjeno le 57 centimetrov). Dokker je po drugi strani otrok romunskega in še kakšnega racionalizma, kar se pozna – gole pločevine je v notranjosti precej, tudi končna izdelava ni dokaz izjemne natančnosti ali popolnosti, pa še kaj podobnega bi se našlo. To je potniški asket iz Piteštija, kjer sicer nastaja.

Nekaj za racionaliste

Dacia je na voljo z 1,5-litrskim dizlom v dveh izvedbah moči; tisti s 55 kW/75 KM je šibkejši. Delo opravlja zadovoljivo, naj rečem korektno, na njegove zmogljivosti oziroma zmogljivosti avtomobila precej vpliva – jasno – obremenitev. Menjalnik je petstopenjski, kar pomeni, da ima voznik, še posebno če je avto polno naložen, dovolj dela s prestavljanjem. Vzmetenje je pričakovano mehko, kar je dobro in slabo: dobro, ker zmore na slabši cestni podlagi prijazno izničiti tresljaje in udarce, slabo, ker se avto precej nagiba. Poraba 6,5 litra je prej visoka kot nizka. Dokker v opremski različici laureate in z opisanim motorjem stane 11.900 evrov. Še konkurenčno, čeprav se prednost topi, ko začneš dodajati opremo, ki je avtomobil nima, pri konkurentih pa je morda celo serijska. In komu bo po volji? Tistim, za katere je avto zgolj prevozno sredstvo. Če je uporabno, in to dokker je, še toliko bolje. Včasih jim, tem racionalistom, zavidam – vsaj malo.