Stoji pokonci, tudi ko se ji šibijo noge, ker ve, da obstaja boljši svet. Ko je bila stara 19 let, je bila brutalno posiljena. Danes, 20 let pozneje, govori o svoji bolečini. Ko jo poslušaš, veš, da človek po hudem trpljenju potrebuje človeka, da ozdravi. Koga, ki verjame vanj od prvega diha.
Pred dvema letoma ste izdali knjigo Utopljene sanje, v kateri ste izpisali svojo izkušnjo življenja v družini, zaznamovani z alkoholizmom. Kot da to ne bi bilo dovolj, vas je, mlado žensko, posilil neznanec. Žrtve je velikokrat sram. Zakaj?
Posiljena sem bila pred 20 leti. Razumsko vem, da je rana zaceljena (bila sem tudi vaginalno poškodovana), a ko ste me vprašali, ali bi spregovorila o svoji izkušnji, sem začela krvaveti ... Razum ima zelo majhno vlogo, spomin telesa je močnejši. Težko je govoriti o posilstvu, ker oživijo občutki. Zraven pa je seveda tudi sram. Rabelj ob posilstvu velikokrat grozi, da žrtev tega ne sme povedati nikomur. Ustrahuje te in te naredi manjvrednega. Jaz sem se zelo sramovala, da se nisem bila zmožna zaščititi, zavarovati. Krvaviš navznoter in na zunaj. Šibkost je v družbi nezaželena, je nekaj sramotnega.
Kdaj je duša zaceljena?
Takrat, ko si priznaš, da si bil posiljen, in se nehaš kriviti za to. Ko se zmoreš srečati z občutki, ki vsebujejo najprej ogromno žalosti, potem jeze, obžalovanja ... Šele nato lahko pogledaš z distance. Jaz sem bila dolgo v »posiljenih čevljih«. Ko sem nekega dne zmogla z eno nogo izstopiti, se mi je zazdelo, da sem malo bolje. Vedno, ko so me preželi grozni občutki, sem si rekla, da se bom sezula ter njo, ki je ostala, poskušala pocrkljati in poslušati. In ona je imela vedno manj povedati. Še danes se včasih vprašam, ali sem sploh kaj naredila, a kmalu se zavem, da ogromno. Povsem zabrazgotinjen pa nisi nikoli. Pomembno je, iz kakšne družine izhajaš in kaj že pred posilstvom misliš o sebi. Pred tem sem bila posiljena že neštetokrat; ne spolno, temveč z alkoholizmom in kaotičnim življenjem. Posilstvo je bilo kaplja čez rob. Takrat sem se zlomila.
Povejte mi več o svojih občutkih krivde. Kdaj so pojenjali?
Živela sem v okolju, kjer so me nenehno strašili s Satanom. Bila sem sestradana zabave. Do 18. leta nisem smela nikamor, na rojstni dan pa se mi je odpeljalo. Starši so mi govorili, naj se pazim, da je svet slab, grožnja je bila nenehno v zraku. Neki dan sem šla na zabavo v Ljubljano. In zgodilo se mi je posilstvo. Od staršev nisem prejela niti enega tolažilnega stavka razen žugajočega prsta: A smo ti rekli, sama si si kriva, kaj pa si hodila tja in dobila točno to, kar smo ti govorili! Imela sem grozen občutek krivde. Kriva sem se počutila tudi med postopkom na policiji in pri zdravnikih. Posiljena sem bila ponoči, zato sem šla proti jutru na policijsko postajo. Tam sem najprej naletela na nedopustno naveličanost, češ, zdaj sem dobil pa še posiljeno, preden grem domov. Ko sem vse povedala, se je zamenjala izmena. In sem morala vse povedati še enkrat od začetka. Mislila sem, da se norčujejo. Nisem vedela, ali je lahko še huje. Obup. Potem so me odpeljali v bolnišnico, kjer je bila zgodba seveda enaka. S silo so me vaginalno pregledali, vpila sem kot žival, morali so me držati. Vzeli so mi brise, mi odstrigli dlake, vzeli spermo ... Nobenega sočutja. Nihče me ni niti prijel za ramo, mi vsaj rekel: »Glej, skozi to moramo.« Samo drobec. Nič. Samo en mladi policist mi je prišepnil, ko so posiljevalca trpali v marico, da jih bo zdaj pa res fasal. To me je vsaj malo potolažilo. Teh besed sem se oklenila. Človek potrebuje tako malo ... Njegove besede so bile edine tolažilne, še njega je starejši policist takoj opomnil, naj zapre usta. Takrat potrebuješ koga, ki bi ti rekel, da bo minilo, a ga žal ni bilo.
Kako vas je posilstvo preganjalo v letih zakona? Kako je biti intimen z možem, četudi te ljubi? Je to dovolj?
Ne, ni. To razumem šele zdaj, po 20 letih. Ko sem šla k zdravniku, ker nisem več zmogla sama, mi je dal pomirjevala in teden dni bolniške. Imela sem občutek, da mi pravi: »Tukaj imaš tablete, v enem tednu opravi s tole nevšečnostjo.« Ja? S posilstvom, ki te zaznamuje za vse življenje?! Jedla sem tablete, a kljub temu sem imela grozovite telesne reakcije. Tresla sem se, obraz so mi zategovali krči ... Šele danes dojemam, da je bil to posttravmatski stres. Nihče ga ni prepoznal. Kakšen mesec po posilstvu – tega ne bom nikoli pozabila – sem šla v Namo. Želela sem si kupiti barvico za oči. Pri blagajni – točno vem, kateri – se mi je začel prikazovati njegov obraz. Začela sem kričati in seveda so vsi mislili, da sem nora. Prizori so se mi začeli kazati tudi v službi. Začutila sem, da temu sama ne bom kos, zato sem šla na terapijo, kjer pa niso naredili drugega kot me našopali s tabletami.
Strašljivo se mi je zdelo, da stroka ne zna pomagati drugače, kot da me omami. Ker mi ni znala pomagati predelati posilstva, sem ga potlačila v podzavest, kaj pa mi je drugega preostalo. V zakonu je bilo zadosti varno, da so občutki spet prišli na dan. Z možem sem se (hvala, hvala) lahko pogovarjala o tem, kar je veliko darilo. Ne predstavljam si, kaj vse doživljajo ženske, ki so bile zlorabljene in tega ne morejo deliti z možem. V začetku je bilo naporno, a zelo sem si želela zdrave spolnosti, ker sem verjela, da je mogoča. Pomagalo mi je, da se ni mož nikoli ustrašil mojih občutkov. Zavestno si moraš govoriti, da bo minilo, da bo bolje, da so občutki, ki morajo ven ... Bilo je zelo težko.
Kaj je bila vaša prva misel po posilstvu?
Preživeti. Čeprav sem pozneje poskušala narediti samomor. Ker sem potlačila in preskočila občutja. Z občutki maščevalnosti sem se začela ukvarjati veliko kasneje, ko sem že marsikaj predelala. Sicer pa je maščevanje danes še vedno tabu tema. A če človek, ki se mu godi krivica, ni maščevalen, je z njim nekaj narobe. Tega dolgo nisem vedela. Ker družba tako čisla lepe občutke in si slab, če želiš izpovedati gorje.
Kdo je bil prvi, ki vas je slišal?
Zdravniki gotovo ne. V Begunjah so me pregledali in – tistega zdravnika še danes vidim – strokovno ugotovili nagnjenost k shizofreniji in paranoji. (Smeh.) O posilstvu ni bila izrečena niti beseda. Temu sem se, čeprav sem bila zadeta od tablet, čudila. A sem čakala. Nato so me poslali v Ljubljano na psihiatrično hitro pomoč. Prvi razgovor. Nič. Drugi pa bo! Nič. Po enem tednu sem imela vsega dovolj in začela zdravniku (ki je bil, mimogrede, vsakokrat drugi) kar sama govoriti o posilstvu. Pogledal me je in vprašal, ali vem, zakaj sem tukaj. Prikimala sem. On pa mi je rekel, da se vedem paranoidno. Po eni strani sem si ga želela udariti, ga vprašati, ali on ve, zakaj je sploh tukaj. Po drugi strani pa ... Vedela sem, da mi bodo, če jim bom kakor koli dala vedeti, da nimajo prav, le povečali dozo. Počasi sem utihnila in govorila samo tisto, kar sem bila vprašana.
Prvi, ki je zares pomagal, je bil mož. O posilstvu sem tudi veliko pisala in nato vse zažgala. Primorana sem si bila pomagati sama. Veliko sem slikala in poskušala izplesati bolečino. Včasih sem sredi plesa začela besneti, spuščati krike, vse pomaga ... A vsakič znova sem bila olajšana enega bolečega čustva in ni mi bilo treba omamljati resnice.
Je bilo možu ob vaši bolečini kdaj neugodno?
Gotovo. A je bil veliko močnejši občutek, da me ima rad. Hotel me je razumeti. Videl je, da se nekaj dogaja, da temu ni kos, povedal mi je, da se čuti nemočnega, ker ni mogel ničesar narediti namesto mene. A nikoli nisem imela občutka, da mi ne bo mogel stati ob strani. On je bil prvi, ki ni umikal pogleda. Bil je tudi prvi, ki me ni gledal, kot da je z mano kaj narobe. Z njim sem prvič govorila brez sramu. To je bil obliž na mojo rano. Nekdo je res verjel, da nisem kriva. Veliko se da narediti, če kdo verjame vate, sčasoma se naučiš, da se v stiski objameš in se ne zapuščaš.
