Z leti spoznavam, da je morje narejeno za samotarje. Bilo je predlani, ko sem se sam odpravil iz Pirana na Lastovo. Nič posebnega, poleti, ob stabilnem vremenu, do tja je samo 240 milj (420 kilometrov), to je toliko, kolikor jadralci na oceanu ob kolikor toliko lepem pasatu naredijo v dveh dneh. No, na zemljevidu Atlantika ali Pacifika se kljub temu nekoliko pozna. Tja, na vsaj zame pravljično Lastovo sem šel in prišel v enem kosu, torej non stop vožnja, podnevi in ponoči. Če si vsaj malo pameten, ob današnjih napravah navigacija ni težava, bi do Skrivene luke ne glede na uro dneva prišel tudi brez enega samega instrumenta, če izvzamem kompas, zemljevide in če ne bi pogasili svetilnikov. In če ne bi kaj prišlo vmes. Tega, vmes, je kar nekaj, na primer v morje z velike ladje padli kontejner. Ne samo na Pacifiku ali na filmu, tudi v Jadranu.
Ljudje smo perfekcionisti in hkrati lenuhi, radovednost in ustvarjalnost sta sadova lenobe, na današnjih barkah je množica naprav, ki ti do metra natančno povedo, kje si, v katero smer greš, s kolikšno hitrostjo, koliko vode je pod kobilico, odčitaš hitrost vetra in iz katere smeri napenja lica, na zaslon si lahko prikličeš karto oblakov, padavin, nevihtnih jeder, tudi njihovo smer, poznaš temperaturo morja, kako vroče je v salonu ali kabini, tudi nagib barke ni neznanka, po etru priletijo vremenska napoved, obeti za veter in stanje morja, radar zagotavlja dodatno varnost, posebna naprava izpiše ime tankerja, katerega luči pravkar vidiš na robu obzorja. Ni, česar ni, in še izboljšalo se bo, čeprav bi bilo treba določiti velikost tehničnih in potrošniških smislov.
Igra, a ne računalniška
Vendar plovba ni računalniška igrica. Si resničen, na resnični jadrnici, na resničnem morju. Čeprav se v bistvu igraš. Moški (žensk po tej plati ne poznam) smo veliki otroci, ki tudi pred smrtjo ne odrastemo. Če vzameš, da je vse igra, je življenje lažje. Nekateri igrajo vojne, drugi sesutje bank, tretji je rad papež, četrti ni rad papež, peti se vozimo po morju, šesti zbirajo slike, sedmi je uradnik, ki se veseli stavke, osma menda že kot cicibančica sanja o stranki z njenim imenom. Nič od tega v bistvu ni poklic, čeprav ne vem, kaj je. Pač nekaj, kar sta ti na majhen ali velik oder naplavila življenje in usoda.
Med plovbo na Lastovo sem se počutil kot astronavt v vesoljski ladji, ki bo naredila krožnico okoli Marsa in se vrnila ali pa tudi ne na Zemljo. In tam na odprtem morju v višini Zadra sem bil res med zvezdami, če odštejem slutnjo urbanega sija nad Ancono. Bila je noč brez Meseca, zgoraj so bile zvezde v žametni črnini. Kot najvišji bog, razpet čez ves svet, bog z neštetimi, mežikajočimi očmi. Ali, kot je zapisal Argentinec Julio Cortazar, lahko sem gledal zvezde in hkrati videl končke svojih trepalnic. Zdelo se je, kot da nebes diha, trak Rimske ceste od obzorja do obzorja ni le preprosto vpet vanj, slutnja četrte dimenzije, prostor-časa, ki se za hipec ustavi, ko se čez temnino zapelje, jo razpara, zvezdni utrinek. Želja? Da bi bil tak trenutek večen.
Sicer pa je vsa Zemlja vesoljska ladja, ki skupaj z osončjem s 600 kilometri na sekundo drvi po oceanih praznine iz enega galaktičnega kraka v naslednjega. Že nekaj milijard let. V krogu, po poti, ki je zaradi neznanskosti skoraj premica. Blagoslov in prekletstvo gibanja. Čeprav tudi puščavnik v votlini potuje. Molitev in premišljanje sta veliki potovanji.
Nemški urlaubistzertojer in italijanski far niente
Na barki gre včasih tudi kar zares, vendar so to samo drobne črke iz pogodbe, ki jo je mornar podpisal z Neptunom, ki je najbrž samo hudič v obleki za potapljanje. Potem spet posije sonce. Če ne, je to del igre, pravi jadralec se ne smili sam sebi. Tisto Lastovo sem dosegel v 34 urah, zelo večinoma pod jadri. Edina težava je bila neprespanost, kljub litru črnega čaja skoraj vsako uro. Mimo Visa me je v zori naslednjega dne in popolni bonaci, brezvetrju, zmanjkalo, črna časovna luknja, težka 10, 15 minut spanja, a barka je pametna punca, morje pa velik peskovnik.
Nazaj sem šel po etapah. Tri dni. Dve jutri na sidru. Ko se prebudiš, je to dinamika niča. Nič vetra, nič valov, nič glasov, nič civilizacije, z užitkom nag zlezeš v morje, vse, kar imaš in si, pride pogledat le jata ribic, kakšna bolj predrzna te uščipne, morda se barki in tebi čudi tudi morska vetrnica v belem pesku. Skoraj nič, krone stvarstva, ne vemo o teh božjih bitjih. Tam izza grmad in skladov na obali se iz kamnitega hlevčka oglasi osel, ki mu najbrž tudi ni hudega. Oslova ustvarjalnost je trma, je nekakšen živalski štrukelj, sam svoj sindikalist, še nikoli nisem nikogar slišal reči, da gara kot osel. Za vola velikokrat.
Potem se jutro razbije s kodranjem valčkov, škržati napolnijo spodaj in zgoraj modro filharmonijo, na sosednji barki se že prebujajo Nemci, urlaubistzertojer, Italijani pa se ne dajo motiti v svojem far niente, delati nič. Razšli se bomo kot rakova deca. Povezal, če sploh, nas je večerni postanek v zalivu, naključno tovarištvo v notah morja.
Rad imam slike. Moja najljubša ima naslov Otroštvo, namalal jo je Silvester Plotajs Sicoe, na platnu je otrok, deklica, ki kot jadra razpira roke, morda želi koga objeti in pred njo je še vse življenje. V samoti morja se zazdi, da je kljub vsemu vredno biti, obstajati. So trenutki, ko je vse nič, ti pa si prišel do samega sebe.
Ko Slovenija ni imela morja
Ob koncu zadnje ledene dobe, pred nekako 11.000 leti, se je dno jadranskega bazena v povprečju znižalo za okrog 100 metrov, morje je zalilo območje današnjega severnega Jadrana in mnogo dolin rek na vzhodni obali, tudi Raše in Krke. Takrat je Jadransko morje v glavnem dobilo današnjo podobo. Ljudje, ki so v ledeni dobi živeli na danes slovenskem ozemlju, torej niso imeli morja.
Severni del Jadrana je zelo plitev, med južno obalo Istre in Riminijem redko preseže globino 50 metrov. Najgloblja točka v slovenskem lavorju slanice je na dobrih 30 metrih pred piransko punto. Med Šibenikom in Ortono je izrazita kotanja, kjer globina doseže 180 metrov. Med otokom Korčula in polotokom Gargano poteka greben, ki na nekaj delih doseže gladino. Najglobljo točko 1460 metrov doseže Jadransko morje v obsežni, v povprečju okrog 900 m globoki kotanji vzhodno Gargana, južno od Dubrovnika in zahodno od Drača. Povprečna globina je ocenjena na 252 m.
Slanost Jadranskega morja z 38,3 promila presega povprečje matičnega Sredozemskega morja, v severnem delu (Beneški zaliv) je zaradi pritoka reke Pad nekoliko nižja kot v osrednjem in južnem delu.
Skupna dolžina obale Jadranskega morja je 3737 kilometrov, če prištejemo obale otokov, pa 7867.
