Po mir in moč v Arboretum

Rumene narcise so krasile vrtove že pri starih Grkih in Rimljanih. V grški mitologiji je znana Ovidova pripovedka o dečku z imenom Narcis. Bil je sin rečnega boga Kefisa. Obseden je bil s svojo lepoto in je zavračal ljubezen številnih oboževalk ter oboževalcev. Boginja ljubezni Afrodita ga je za nečimrnost kaznovala tako, da se je lahko zaljubil le sam vase. Ko je svoj odsev videl v izviru, se je vanj zaljubil in umrl. Na kraju njegove smrti je zrasla čudovita cvetica, ki so jo po njem poimenovali narcisa. Zato te še danes simbolizirajo ljubezensko brezčutnost in samoljubje.

Cvetica iz krvi

Glavni odliki narcis sta zgodnje cvetenje in trpežnost. Rastline imajo zvezdaste cvetove in žarijo v številnih barvnih kombinacijah, od bele, oranžne, roza do zelene, najpogostejše pa so živahno rumene. Žlahtne sorte se ponašajo s polnjenimi cvetovi, številne pa imajo na enem stebelcu po več cvetov. Mnogo jih tudi prijetno diši. Najbolje uspevajo na sončnih rastiščih s srednje težko, prepustno zemljo. Po cvetenju pustimo čebulice v zemlji, zanje se ni treba bati, saj jih živali ne pojedo. Liste odstranimo šele, ko porumenijo in se posušijo. Za okrasitev teras in balkonov jih lahko posadimo tudi v lonce.

Konkurenca pa so jim v pomladnih mesecih prav gotovo hijacinte. Latinsko ime Hyacinthus izhaja iz grške besede Hiacint, imena mladeniča, ki ga je grški bog Apolon zelo občudoval. Hiacint se je med metanjem diska smrtno poškodoval. Iz krvi, ki je tekla iz njegovih ran, je zrasla čudovita cvetica, ki jo je bog poimenoval po preminulem prijatelju.

Hijacinte prihajajo iz Grčije in Male Azije. V sredini 17. stoletja so na željo madame de Pompadour zapolnile vrte Versaillesa in zelo hitro postale nadvse priljubljene rastline. Postale so simbol miru in moči.

Pri nas v vrtovih cvetijo marca in aprila. Cvetovi so združeni v grozde ali klase različnih barv: bele, rumene, oranžne, rožnate, rdeče, vijoličaste in modre. Njihov sveži vonj prebudi sanje o pomladi.