Kar ne moremo si več predstavljati življenja brez plastičnih kartic. Vedno so pri roki in z njimi nismo tako strogo omejeni s trenutnim stanjem v denarnici. Če si nekaj zaželimo, si lahko takoj privoščimo. O tem, kako bomo stvar poravnali, se bomo ukvarjali čez en mesec, ko nakupi zapadejo v plačilo. To nas seveda lahko vodi celo v čezmerno zadolževanje, saj se brez dobre evidence in samokontrole kaj hitro izgubimo med dejanskim finančnim stanjem in navideznim, ki nam ga prikazujejo limiti na karticah.
Varnost s karticami
Izdajatelji plačilnih in kreditnih kartic nam zaračunavajo članarino, ki se v povprečju giblje okoli 10 evrov na leto. Kar niti ni veliko, saj nam ponujajo neko udobje, nekatere celo dodatno zavarovanje. Z novim sistemom pinkod je poslovanje še varnejše. Imamo torej občutek, da bo naš denar varen pred drugimi. Tudi če kartico izgubimo ali nam jo kdo ukrade, je verjetno popolnoma nemogoče, da bi osebek prej ugotovil kombinacijo štirimestnega števila, kot bi mi kontaktirali banko in onemogočili nadaljnje transakcije. Seveda če nismo med tistimi primerki, ki imajo v denarnicah varno pripet listek s kodo.
Provizija zajeta v prodajni ceni
Uporabnikom se pri plačevanju s karticami neposredno ne obračunava dodatna provizija (razen pri dvigovanju gotovine). Kar bi pomenilo, da je plačevanje s kartico v bistvu brezplačno. Vendar ni tako. Kdorkoli kot sredstvo za plačevanje sprejme plačilno kartico, mora izdajatelju za to odšteti provizijo, ki je običajno 3-odstotna. Ker trgovci niso dobrodelne ustanove in morajo, v nasprotju z nekaterimi drugimi uslužbenci, za preživetje zaslužiti, bodo seveda to provizijo vračunali v prodajno ceno. Jasno, da stranki ne morejo reči, da jim sprejemanje kartic povzroča stroške in mora biti prodajna cena zato večja, ampak so kupcu ob takojšnjem plačilu z gotovino pripravljeni ponuditi poseben popust. Ko se znajdemo v takem položaju, smo zadovoljni, da smo iztržili malo nižjo ceno, ne pomislimo pa, da so ravno zaradi predvidevanja, da bodo stranke plačevale s karticami, cene postavljene višje.
Glede na to, da na prodajne cene poleg nabavnih pogojev trgovca in stroškov poslovanja vpliva še mnogo drugih dejavnikov, ne morem trditi, da bi trgovci ob splošnem plačevanju z gotovino tudi spustili cene v tem znesku, dejstvo pa je, da nam kot posamezniku izkoriščanje ugodnosti gotovinskih popustov omogoča privarčevati precej denarja.
Prihranek z gotovino
Če upoštevam samo minimalno vsoto, ki jo povprečna štiričlanska družina na leto poravna s plačilnimi karticami, lahko brez velike zmote za osnovo vzamem 6000 evrov. Z njimi namreč plačujejo večino hrane in gospodinjskih potrebščin, oblačila in obutev, šolske potrebščine, gorivo, razne storitve, kot so frizer, turistični aranžmaji … Večinoma celo račune v restavracijah. Če bi za ta znesek dobili tri odstotke gotovinskega popusta, bi bil prihranek kar 180 evrov na leto. Za nakup popolnoma enakih izdelkov ali storitev. Žal se v praksi ne moremo vedno pogajati za gotovinske popuste. Sploh pri živilskih izdelkih (na srečo, ker bi bile vrste na blagajnah predolge) in gorivu (žal so se karteli tako dogovorili).
V znesku, ki ga na leto poravnamo na tak način, pa je kljub temu vsaj ena tretjina blaga, pri katerem je to možno. Velika večina prodajalcev tekstila, gradbenega materiala, električnih aparatov in celo turistične in zavarovalne agencije nam bodo lahko ponudili popust.
Tudi tisti, ki vam je odvratno pogajanje o ceni, samo povprašajte po gotovinskem popustu. Marsikje bo to celo jasno zapisano na vidnem mestu. Že samo ob upoštevanju minimalnega zneska plačil lahko prihranimo več kot 60 evrov na leto. Ne da bi storili kar koli drugega, kot da pred vstopom v prodajalno na bankomatu (ki je tako ali tako običajno nameščen pri vhodu) dvignemo gotovino.