Sedim in gledam. V tišini, čeprav si je ne želim. Opazujem. Plavolasi deklici z dolgimi kitkami se držita za roki, se smejita in tečeta v brezskrbno popoldne. Par za njima ju ves čas spremlja z očmi. Ona je v lahkotni poletni obleki. V barvi petroleja, ki je ena mojih najljubših, sploh na morju, kjer dobi še posebno prijeten odtenek. On jo nežno prime in jo privije k sebi. Ne za roke, ampak okoli pasu. Varna je v njegovem objemu.
Mimo primaršira fotograf. Velika torba mu binglja čez rame. Ustavi se in slika. Kaj pa vem, kaj. Nekam tja proti neskončni modrini je obrnjen. Nato pogleda v aparat in se nasmehne. Posnetek mu je očitno uspel. In to tako zelo, da se sprehodi do prve slaščičarne in si naroči sladoled. Živo rumene barve je. Mango. Njami.
Naenkrat se na promenadi nariše razposajena skupinica mladih ljudi. Glasno se smejejo in drug drugemu skačejo v besedo. Pa se vseeno razumejo. Kot bi imeli čisto svoj, šifrirani jezik. Njihova energija me spomni na srednješolske dni. Na tiste počitnice pred osmimi leti (a toliko je že od tega?!), ki jih ne bom nikoli pozabila. Na poljube na pomolu, ki so mi za vedno ukradli srce. Ah, ta grenko-sladka nostalgija.
Opazim, kako jih tudi ona opazuje. Ena izmed tistih lepotic je, za katerimi se obrne vsako oko. Tudi žensko. V fluorescentno oranžnem krilu, ki ji seže čisto do tal, in v črnem topu se nastavlja sončnim žarkom. Z roko si gre skozi dolge, temne lase. Le kaj premišljuje? Je tudi ona osamljena? Ne. Preveč lepa je, da bi lahko bila osamljena, si mislim. Pa se najbrž motim.
Pride še en par. Vsak zase. Brez besed, kotički njunih ustnic so obrnjeni navzdol. Precej mlada sta še in njuna grenka obraza izstopata. Ne pašeta v to ljubko okolje, kjer naj bi ljudje srkali energijo in si polnili baterije za dolg delovni teden, ki je pred vrati.
Za njima precej starejša dvojica. Zavzeto čebljata, kot da svet okoli njiju sploh ne obstaja. Gotovo sta Italijana, pomislim in se otožno nasmehnem svojim lastnim mislim.
Nato prideta še babica in dedek. Tiho sta. Ampak to ni žalostna tišina. Ona ga nežno pogleda, on se spokojno nasmehne. Vse je v redu, ji sporoča z očmi.
Sedim in gledam. Potem se prismeje izza vogala. Okrog ust je popacan s sladoledom, kar ga naredi še bolj prikupnega. Počasi se odpravimo nazaj proti Portorožu. S svojimi ročicami se me nežno oklene. In tišina ni več tako neprijetna.
