PALAČA

Oživljeni secesijski biser v Palači Urbanc

Objavljeno: 02.09.2012 11:00Posodobljeno: 02.09.2012 11:00

Aleš Lombergar je iz črepinj izdelal repliko ene najlepših ljubljanskih secesijskih umetnin, ki zdaj krasi Palačo Urbanc (Galerijo Emporium).

»Ko sem se prvi dan novega leta 1989 sprehodil po prazni in od silvestrovanja umazani Ljubljani do mojega Studia za jedkanje stekla na Wolfovi ulici, sem zgrožen opazil, da je na silvestrsko noč nekdo preveč popival in se znesel nad prvo levo izložbo takratnega Centromerkurja, in sicer s tako močnim udarcem, da sta se zunanja in notranja šipa razbili. A notranje izložbeno okno ni bilo zastekljeno z navadno šipo, ampak z enim od najlepših ljubljanskih secesijskih jedkanih stekel. Naslednji dan, zelo zgodaj, sem potrkal na vrata trgovine in prosil čistilke, ali smem odnesti črepinje jedkanega stekla, ki so jih prav takrat pometale na kup, na vrhu katerega je ležala prazna steklenica penine, dovolj masivna in težka, da je ostala cela, čeprav je priletela skozi dve debeli šipi in padla na kamniti tlak v trgovini. Črepinje sem shranil v svojem ateljeju in tam so nedotaknjene čakale dolgih dvaindvajset let, dokler jih nisem ponovno obudil k življenju,« svojo zgodbo začne Aleš Lombergar, ki je eden izmed petih ljudi v Evropi, ki nadaljujejo starodavno prakso jedkanega stekla, ki izvira s konca 19. stoletja. Pri tem je treba vedeti, da dekoracije nastajajo s kislinami, tako rekoč na roke, kar je danes redkost.

Vrnitev nekdanjega blišča

Palačo, ki jo je leta 1903 kot prvo namensko postavljeno veleblagovnico po sodobnih evropskih vzorih dal zgraditi ljubljanski trgovec Feliks Urbanc, so 2006. v denacionalizacijskem postopku dobili dediči, družina Kosler, potomci velikega domoljuba Petra Kozlerja, ki je izdelal sloviti zemljevid slovenskih dežel. Nemudoma so se lotili izdelave načrtov za celovito obnovo, ki bi tej izjemni palači, katere oblikovanje spominja na belgijske vzore sloga art nouveau, vrnili nekdanji blišč. O izdelavi replik uničenih jedkanih stekel, ki so eden izmed ključnih elementov celostne umetnine, se je Lombergar z lastniki Palače Urbanc, kakor so jo Ljubljančani poimenovali na čast trgovcu, začel pogovarjati še pred začetkom obnove. A ker se jedkana stekla, preproge in kristalni lestenci vgradijo na koncu, so jih naročili lani poleti. »Zavod za varstvo kulturne dediščine, OE Ljubljana, je na podlagi edine ohranjene jedkane šipe in črepinj sosednjega okna, spravljenih v mojem ateljeju, ugotovil, da se je kompozicija motiva secesijskega rastlinskega okrasja prilagodila vzpenjajoči se Miklošičevi cesti in različnim dimenzijam izložbenih oken. Izdelava novih šip je trajala dolgih devet mesecev namesto predvidenih šestih, saj so zaradi velikosti stekel nastale težave, s katerimi se pri svojem delu jedkanja stekel še nisem srečal.«

Človeku vzame sapo

Dvaindvajsetega avgusta letos je bilo vse pripravljeno za vgradnjo. Stekla so znova na svojem mestu in človeku ob pogledu nanje resnično vzame sapo. »Poskušajte se spomniti, ali ste morda na svojih popotovanjih po velikih in majhnih mestih Evrope videli kaj tako lepega,« poziva avtor, »jaz lepših doslej še nisem videl, čeprav sem na tovrstno dediščino vselej zelo pozoren. Če bi imel pokojni gospod Urbanc možnost le za trenutek pokukati v današnji čas, bi bil gotovo zelo ponosen na svoje naslednike,« je prepričan mojster Lombergar. 

Slovenske umetnine po vsem svetu

»Preteklost me je vedno bolj zanimala kot prihodnost, zato še danes ne morem mimo srednjeveške zgradbe, ne da bi se ustavil in jo občudoval. Moja želja je oživiti ornamente, ki pozabljeni spijo v knjigah, steklo je pri tem samo medij,« o svojem poklicu, ki je z leti postal pravo poslanstvo, razlaga umetnik Lombergar. Počaščen z državnim nazivom mojster umetne obrti je v svoji bogati karieri dosegel, da so njegova stekla našla svoj dom po vsem svetu: od največjega kazina v Evropi na Dunaju prek številnih evropskih kulturnih ustanov in zasebnih dvorcev do ene največjih svetovnih križark, Crystal Symphony. »Mnogi me uvrščajo med avtorje, ki ustvarjajo luksuzne izdelke, vendar mislim, da to ni moj največji atribut. Pomembnejše kot cena se mi zdi dejstvo, da moje šipe govorijo same zase in da ljudje rečejo, da si točno takšne mojstrovine želijo doma, ali da bodo to šipo kupili ne glede na ceno,« razlaga Aleš Lombergar, ki po petindvajsetih letih v svojem poslu še zmeraj kaže veliko navdušenje nad edinstveno obrtjo in vsak nov projekt začne z velikim zanosom, takim, kot da bi šlo za njegov prvi poskus.
 

Predstavitvene informacije