USTVARJANJE

Oživljeni nakit iz železne dobe

Objavljeno 16. marec 2012 07.30 | Posodobljeno 16. marec 2012 07.30 | Piše: Mojca Kaučič

Dolenjka Vesna Barborič iz fimo mase izdeluje ogrlice, kot so jih v davnini.

Vesna Barborič niza drobne jagode na usnjene trakove. Foto: Mojca Kaučič

OTOČEC – Izdelava nakita je pri nas med najpriljubljenejšimi rokodelskimi spretnostmi. Možnosti je nešteto, in ker je vsak kos narejen ročno, je vsak unikaten, pa naj bo lesen, steklen, keramičen ... Ampak takega nakita, kot ga izdeluje Vesna Barborič iz Žihovega sela pri Otočcu, ne dela nihče. So pa ga, steklenega, pred tisočletji oblikovali naši davni predniki.

Izdeluje replike

Gospa Vesna namreč izdeluje replike nakita iz steklenih jagod iz starejše železne dobe, iz 8. do 4. stoletja pred našim štetjem, ki so ga arheologi izkopali na Kapiteljskih njivah v Novem mestu in ga zdaj lahko, originalnega, občudujejo obiskovalci Dolenjskega muzeja v Novem mestu. Tam lahko dobijo tudi kar najbolj natančne posnetke tega nakita iz fimo mase, ki ga ustvarja Vesna. Ob vseh treh ustvarjalnih fantih, ki jih ima doma in s katerimi imajo za vse tudi skupno spletno stran kar prek otoškega turističnega društva, tako ali tako ni mogla sedeti križemrok.

Skrbi za obiskovalce muzeja

Sicer diplomirana ekonomistka že skoraj dve desetletji skrbi za obiskovalce Dolenjskega muzeja, jih vodi od ene stalne muzejske zbirke do druge, pripravlja in vodi ustvarjalne delavnice, vodi muzejsko trgovino in ji ni niti malo žal, ker počne nekaj povsem drugega od tistega, za kar je hodila v šolo. Ne nazadnje je imela zgodovino od nekdaj rada, zato ji je delo v muzeju kar pisano na kožo, pa čeprav se je treba od časa do časa še vedno spraviti k študiju in predelati posamezne nove teme skupaj z odprtjem vsake nove razstave. Te muzej pripravlja nekako na tri mesece, od umetniških do zgodovinskih. Tudi delo z ljudmi je Vesni v veselje, kar pomeni, da je med tistimi srečnimi, ki gredo vsak dan radi v službo. Tudi ob sobotah in nedeljah, ko je treba dežurati.

Navdušila jo je profesorica

Izdelava nakita pa je Vesni pri srcu že od srednje šole. Zanj jo je navdušila profesorica umetnostne vzgoje, slikarka Ana Guštin, ki je izdelovala prečudovite broške. Vesno, ki je občudovala to njeno delo, je spodbujala, naj poskusi tudi sama, saj da zagotovo zna, se spominja. Seznanila jo je tudi z materialom, s fimo maso, ji povedala o njej vse, kar je znala tudi sama, in Vesna je takrat po profesoričinem zgledu od časa do časa naredila kakšno broško.

Potegnile arheologa

Od tod do replik steklenih jagod iz starejše železne dobe je bil nato le še korak. V službi so se namreč pogovarjali, da arheološkega nakita ne izdeluje nihče, ker nihče ne pozna postopka izdelave stekla naših prednikov. Vesna je poskusila s fimo maso ter naredila ogrlico iz modrih in rumenih jagod. Ko jo je pokazala arheologu, so ga, pripoveduje, s sodelavkami nahecale, da je original. Ogrlica je bila tako natančen posnetek, da jim je arheolog verjel. In ko je v Novem mestu izšel razpis za novomeški spominek, je Vesna poslala svoj arheološki nakit. Uspelo ji je. Zanj je prejela tretjo nagrado. Zdaj izdeluje dve vrsti nakita. Natančni posnetek muzejskega dela samo za muzej, tistega, ki ga je poimenovala Nakit z arheološkimi motivi, pa zase, da ima odprto pot tudi za svoje ustvarjalne želje.

Zahtevno delo

Čeprav se zdi, da je izdelava nakita iz mase fimo precej preprost postopek, je za tako lepe in zahtevne izdelke, kot jih ustvarja Vesna, potrebnega ogromno izjemno natančnega in pikolovskega dela. Najprej mora z mešanjem različnih barv zadeti pravo osnovno barvo steklene kroglice in gnesti toliko časa, da je povsem gladka, brez vsakega vzorca. Nato dodaja plast na plast in maso gladi, saj mora biti na koncu povsem podobna steklu iz muzejske vitrine.

Ko je z delom zadovoljna, jagode zapeče v pečici na 150 stopinjah Celzija. Čisto na koncu pride na vrsto še lakiranje z lakom na vodni osnovi, ki je narejen prav za fimo maso. Luknjice v sredino jagod naredi z zobotrebcem že pred pečenjem. Ko so jagode narejene, jih niza na usnjene trakove. Kroglice so po pečenju tako trdne, da se ne razbijejo, četudi padejo na tla. Za eno polno ogrlico je treba tudi 100 in več jagod. Kolikokrat po 100 ali 1000 jih je že naredila, ne ve. Le kdo bi štel prijetne urice. Saj če ne bi bile prijetne, tudi nakit, ki bi ga verjetno za svoje delo zamenjali celo naši prazgodovinski predniki, ne bi bil, kakršen je.

Deli s prijatelji