Ozimnica za sina, zame klobasa

»Si morda v Velenju? Javi mi, kdaj se vračaš,« me je čakalo sporočilo na facebooku. Prijateljeva mama. Ker smo kar velik del življenja preživeli v istem bloku, smo ostali v stiku tudi pozneje. Ko smo se po precej letih srečali v obalnem mestecu, je bilo, kot bi se nazadnje videli včeraj.

Iz domače shrambe

Seveda sem jo poklicala in dogovorili sva se, da se naslednji dan pred odhodom oglasim pri njej na kavi. Ja, ljudje se staramo, a v mimiki, gestiki, v drži telesa se ne spreminjamo. Nekdanja soseda in prijateljica se je lahkotno zibala, enako kot pred leti, dvigovala roke in se prijetno tiho nasmihala. Kar veliko stvari je pripravila za fanta, ki zdaj živi v mojem sončnem mestu na Obali, a zaradi sonca mora prav vsako stvar kupiti v trgovini. Kjer ni nič z ljubeznijo pripravljeno. Imaš, če odšteješ ...

Nisem brskala po torbah, a gotovo je bilo v njej nekaj litrov vloženih gob, omenjala je tudi pečene paprike. Domač dimljeni sir in salame so oddajali značilen vonj.

Ker me je spraševala, ali se bom kje zamudila, sklepam, da je dodala še vsaj pet kilogramov zamrznjenega mesa. Vse skupaj je bilo za krepkih dvajset kilogramov. Fant bi za tako ozimnico, ki mu jo je pripravila mama, v lokalni trgovini gotovo odštel sto evrov. Seveda je tudi ona ni dobila brezplačno, a če govorim samo o gotovini – glede na to, da je že nekaj let upokojenka in ji časa za nabiranje gob ravno ne zmanjkuje –, lahko trdim, da za vse skupaj ni odštela več kot trideset evrov.

To, da ji časa ne zmanjkuje, izhaja iz dejstva, da je zapakirala tudi liter domačega jagra, kot imenuje izjemno zdravilno pijačo, za katero je treba nabrati petdeset vrst rožic in drugih sestavin.

Ozimnica za kavo in klobaso

Po tako ozimnico bi se fant seveda lahko že zapeljal k mami, kot se je delalo v naših mladih letih, ko smo se vsaj nekajkrat na leto takole podali k babici v osrčje Štajerske. Jeseni predvsem po ozimnico.

A takrat niti po naključju nismo razmišljali o stroških. Danes bi samo za gorivo zapravil vsaj petdeset evrov, čeprav bi bil še vedno za polovico na boljšem, kot če bi hrano kupil sam.

Pakete smo že pošiljali z avtobusom. Spomnim se, da sem šoferju podarilo klobaso, pa je blago gotovo prišlo na pravi naslov. Potem smo ta način opustili, danes se nam zdi zastarel, že kar primitiven. A prav v enostavnem, primitivnem, če hočete, se skriva najcenejši način, uspeh je tako zagotovljen. Morda bom kdaj spet nagovorila kakšnega brkatega šoferja.

Razne hitre pošte in drugi prevozniki niso najbolj primerni za razvoz domače hrane. Sploh če je zamrznjena.

Tako je prijateljeva mama izbrala najugodnejši način. V vseh pogledih. Ozimnico mu je preprosto poslala po prijateljici. Vsestranska smotrnost njene odločitve se kaže tudi v tem, da je s kavo in z delom ozimnice dobila prevzem pošiljke na domu. Pa informacije o tem, kako sinko živi, ter naknadno še o tem, kako je bil zadovoljen z njenim izborom. Pa dodajmo še prijeten klepet o starih časih.

Seveda je tudi mene poplačala s klobaso, kozarcem gob in z litrom jagra, tako sem si tudi jaz povrnila del stroška za gorivo, kot če bi se peljala dva. Obe veseli in zadovoljni, ne da bi ena ali druga segli v žep in kar koli plačali z denarjem. Da, tu in tam je vredno kofetkati.