Otrokom želim pomagati odvzeti krivdo

Te besede je bilo slišati tudi, ko je predsednik dr. Danilo Türk Aniti Ogulin podelil red za zasluge. Dobro ve, da najbolj ranljivi ostajajo otroci. A boljša družba ne pade z neba. Za njo je treba garati. Vprašajte Anito.

Kaj se je zgodilo v zadnjih 20 letih?

Zgodilo se je, kar je bilo izgovorjeno že večkrat. Izkazalo se je, da Slovenija ni bila sposobna dobrega in učinkovitega gospodarjenja. Apetiti materialne obogatitve so tako zelo narasli, da so ljudi povsem razslojili. Priča smo velikemu pohlepu. Ne vem, kako se je to moglo zgoditi, glede na to, da smo pred tem živeli socialno dobro; z minimalnimi sredstvi smo zmogli maksimalno. Kot drugorazredne smo izločili tiste, ki v zgodbi tranzicije niso imeli zvez z osebami na položajih. Podrli smo temelje socialne države in sesuli gospodarstvo. Pohlep ustvarja elito, postali smo egoistični. Zakaj, ne bom nikoli razumela.

V svet pomoči drugim ste padli, ker ste večino grozot doživeli tudi vi. Pretresljivo je, kako ste vodili slepe in slabovidne, stari le tri leta. Ko ste na poti zagledali metulja, ste se ustavili. A nato plačali ceno, kajti oseba, ki ste jo vodili, se je zaletela v drog.

Ta zgodba priča samo o tem, da sem bila že kot majhen otrok prisiljena v vlogo skrbi za odrasle. Da pravzaprav nisem mogla doživeti tistega otroštva, ki bi ga na poti odraščanja potrebovala. V tistem času sem bila sposobna pozabljati, odpuščati, ker drugače nisem zmogla naprej. V meni se je kar naprej zbujala ljubezen. Kar je bilo slabega, sem, se mi zdi, podzavestno odpisala. Še danes je tako.

V življenje pa so mi nenehno prihajala zrcala. Na pot sem dobivala ljudi, dogodke, ki so me še dodatno stigmatizirali, zlorabili moje zaupanje. Nisem vedela, zakaj. Ko sem predelala, zakaj sem bila ranjena (in ranljiva), sem šele lahko zaživela in razumela; za nazaj spojila

dogodke v svojo zgodbo. Našla sem pot do dr. Andreja Perka, ki mi je veliko pomagal. Zdi se mi, da bi tudi kot mama lahko dala več, če bi ga spoznala prej in svoje težave ozavestila že pred leti. Ampak! Danes imam možnost z družinami in otroki, ki pridejo k meni po pomoč, podoživeti svojo zgodbo. V meni se zbudijo občutki tistega ranjenega otroka. Za tiste, ki pridejo k meni, točno vem, kaj potrebujejo, da odrastejo. Želim jim pomagati odvzeti krivdo, ki jo čutijo. Kajti oni so rojeni čisti! Morali bi jih dobro opremiti za življenje, ki od nas zahteva vse več.

Predsednik Republike Slovenije vam je podelil red za zasluge. Kot vse nagrade tudi to delite.

Moram biti poštena. Vsi vemo, da sama ne bi zmogla. Morda je res, da premalo cenim svoj prispevek k družbi. Najbrž zato, ker se je na moji poti pojavilo mnogo oseb z nameni, da me preusmerijo, me »uredijo«. Niso bili dobrohotni. Vedno pa sem se zanašala na svoj notranji čut. Delam iz srca in ne za potrditev ali nagrado. Ko me na moji poti tako ali drugače ustavljajo, me, seveda, boli, a grem naprej. Marsikdaj bi se, če ne bi imela sogovornika, ustavila. V našo organizacijo ne more priti nihče, ki si želi materialnega bogastva, temveč kdo, ki si želi tej družbi kaj pustiti – kot sem hotela že kot otrok. Majhna deklica sem bila drugim namesto oči. Osrečilo me je, ko je začel slepi peti, ker sem lahko pela tudi jaz. Vedno sem bila vesela, ko me je kdo pohvalil: »Nič se nisva zaletela, fino si nas peljala.« (Smeh.) Še danes, ko kaj uspe, delim. Delim življenje, delim dobrine in delim – priznanja.

Kaj bi svetovali posameznikom, ki imajo moč sprejemati zakone, tiste, ki se nanašajo na navadnega človeka?

Naj ozavestijo, da so poslanci ljudje, ki so vredni, sposobni in morajo biti spoštovani. So samo eni izmed mnogih, slučajno izbrani. Če ne bodo z ljudmi delili njihove usode, ne morejo biti njihovi izbranci.