Nekoč ni bilo dvoma: terenci so bili grobi, veliki, visoki, nerodni, nič mestni ali urbani. Zdaj je drugače, bistveno drugače. Športni terenci (SUV) so nasledniki terencev, a so se njihov značaj, uporaba in cena zelo spremenili. To velja tudi za hondo CR-V.
Nova generacija te honde navzven ni vesoljno drugačna. Z dolžino 457 centimetrov je nekje v sredini ponudbe, karoserijska podoba je ohranila bistvene poteze: japonsko oblikovanje pločevine se izjemno redko prepusti tvegani radikalnosti. To je poglavje, ki se ga še niso lotili in če upoštevamo sedanje (ter prihodnje) okoliščine, je težko potrditi, da bo kmalu drugače. Torej: honda CR-V prinaša pričakovano, usklajeno podobo športnega terenca, ki hoče ugajati čim širšemu okusu, saj to privablja največ kupcev. Nič novega.
Glede marsičesa so današnji športni terenci dokaj primerljivi z enoprostorci. CR-V bi se lahko vozil v tem razredu vsaj takrat, ko imamo v mislih prostornino prtljažnika, saj v osnovni postavitvi ponuja družinsko razsežnih in uporabnih 589 litrov. Veliko, res veliko, s tem, da ga je mogoče še razširiti, saj je zadnja sedežna klop deljiva in prevračljiva v razmerju 60 : 40. Žal Honda pri tem ni naredila koraka naprej kot kakšen japonski tekmec. Podiranje zadnje sedežne klopi, kjer je prijazno veliko prostora, ne prinaša nobene posebnosti. Niti armaturna plošča ni nekaj, kar še ni bilo mogoče videti. Pravzaprav je vse tako, kot pričakuješ – in kot mora biti. Kaj hočem reči?
Ni skrajnež
Prednost CR-V je tudi to, da ti pred pogonom motorja ni treba prebrati debele knjige navodil, da bi razumel, kaj in kako. Je pa tudi tako, da je preglednost nazaj zaradi oblike zadka malo slabša (in CR-V v tem pogledu ni posebnež), da pragovi niso tako zajetni, da bi si umazal hlače, ko vstopaš/izstopaš (kar se pri športnih terencih zlahka zgodi), in da je bilo opreme veliko, ker je imel avto najboljši opremski paket. Še to: CR-V je imel na sredini armature dva infozabavna zaslona, tako da si lahko vse skupaj spremljal v nekakšni stereoizvedbi. Se nič, res nič ne čudim ...
Dizelski 2,2-litrski štirivaljnik s 110 kW/150 KM in 350 Nm navora je eden tistih motorjev, ki se dobro ujame z običajnimi, neekstremnimi željami oziroma pričakovanji. Morda bi bolj ustrezal šest- in ne le petstopenjski menjalnik; moči ni preveč, še posebno v primeru, ko je avto poln. Zanimiva je poraba, ki precej niha in je kot vedno najbolj in najprej odvisna od voznika. Če zapišem, da je bila v povprečju okoli sedem litrov, bo zelo realno in stvarno. Čeprav je CR-V športni terenec, ima štirikolesni pogon in je od tal oddaljen 165 milimetrov je še najprej in najbolj osebni avtomobil, nekakšen osebni terenec. Tak je pač avtomobilski svet. Cena? V opisani različici je CR-V stal 40.200 evrov (osnovna izvedenka pa 39.490). Ni malo, jasno.
