Vlora Çitaku, političarka, ki te ne pusti hladnega. Ena od štirih uspešnih sestra staršev profesorjev si je zagotovila prostor v politiki. Ministrica za evropske integracije, včasih parlamentarka, stvarno govori o kosovskih ranah in si za prihodnost svoje dežele nadeva rožnata očala, najboljši mogoči scenarij, v katerega verjame. Prav tako se zaveda, da je mir nekaj krhkega (in nikoli dobljen za vedno), zato je treba garati. Zdi se, da je na to pripravljena.
Upi, ki smo jih Slovenci ob referendumu polagali v Evropo, so razblinjeni. Kako kot ministrica za evropske integracije Republike Kosovo gledate na Evropo?
Res je. Evropska integracija je nekaj, za kar si vsi prizadevamo. Prizadevanje presega etnične skupine, strankarsko pripadnost, verska prepričanja. Če bi danes izvedli referendum, bi se več kot 90 odstotkov Kosovcev odločilo za Unijo. Vem, da Unija preživlja turbulentne čase, a za nas pomeni mir, stabilnost, potrditev našega obstoja. Stoletja so našo regijo stiskali katastrofalni krči, samo pred dvema desetletjema je bilo s Kosova izgnanih milijon ljudi. Trenutno si najbolj želimo miru.
Le nekajurna vožnja skozi Kosovo da vedeti, da gre za državo, polno etnične različnosti, prepada med premožnimi in revnimi ... Si kot političarka vzamete čas in pogledate, kje živijo vaši sodržavljani in kako? Niste namreč značilna Kosovka.
Prestolnica pač ne more biti kazalnik življenja v državi. Seveda veliko potujem. Vsaj dvakrat letno grem v vsako občino, govorim z ljudmi, skušam prisluhniti njihovim pričakovanjem in upom za prihodnost. Kosovo ima veliko težav, o tem sploh ni dvoma. So kronične in v naši državi so se nalagale desetletja. V nekdanji Jugoslaviji je bilo Kosovo eden najrevnejših predelov, že takrat smo imeli najvišjo stopnjo nezaposlenosti.
Prvo avtocesto smo zgradili pred štirimi leti, pa smo država, ki leži v samem srcu evropske celine. A tisto, kar me navdušuje, je prepričanje ljudi, da bodo zmogli. Kosovci se niso nikoli zanašali na vlado. Tretjina jih živi v Evropi in seveda sorodnikom doma pošiljajo denar.
V zadnjih petih letih pa je Kosovo vzbrstelo, a moramo biti stvarni, še veliko dela je pred nami. Vseeno sem ponosna na napredek, ki smo ga dosegli. Optimistični smo. Morda zato, ker smo se dotaknili dna.
Govorite o kroničnih problemih vaše dežele. Povejte mi več.
Kateri so resni problemi, ki jih imamo? Bojim se, da nimava dovolj časa, da bi naštela vse. (Smeh.) Brezposelnost, na primer. Zadnji statistični podatki kažejo, da je kar 30 odstotkov Kosovcev brez dela. Ta podatek je še posebno skrb vzbujajoč, če se zavedamo, da je več kot 70 odstotkov populacije mlajše od 30 let! Velik problem je tudi korupcija. Izkušnja vodenja lastne države nam je prvič v zgodovini ponudila priložnost za vodenje svojih institucij.
Ko sem bila otrok, se spomnim, srbskim oblastem preprosto niso plačevali davkov; to je bilo nekakšno dejanje patriotizma. Da si zaobšel sistem, je bil način preživetja, in če si sploh želel, da so storitve opravljene tako, kot je treba, si moral podkupiti uradnika. Potrebujemo čas, da spremenimo miselnost. Ko smo pred petimi leti prišli v vlado, je proračun Kosova znašal 600 milijonov evrov, raven neformalnosti je vpila v nebo. Še vedno obstaja, a danes proračun države znaša 1,4 milijarde evrov, kar pomeni, da smo ga v zadnjih petih letih več kot podvojili!
Ljudje vsak dan bolj vestno plačujejo davke, ker vidijo, da smo zgradili več cest, šol, njihove plače se višajo. Z veliko ovirami se srečujemo. Ob notranjih ranah, ki jih moramo zaceliti, pa se moramo spopadati še z zunanjimi »nevarnostmi«. Mednarodna javnost nas še vedno ni povsem prepoznala. Kosovci potrebujejo vizum za izstop iz države. Občutek izolacije je vsenavzoč. V nekdanji Jugoslaviji smo bili drugorazredni državljani, zdaj pa se včasih počutimo kot drugorazredni Evropejci.
Povejte mi kaj o sebi. Kljub temu da ima država toliko težav, ji je uspelo v ospredje potisniti kar nekaj žensk. Mladi ste postali ministrica, Kosovo ima predsednico. Zanimivo za državo t. i. izgubljenih priložnosti.
Naj bom brutalno odkrita. Velikokrat pridejo ljudje v Prištino, spoznajo predsednico Atifete Jahjaga, mene, 30 odstotkov predstavnikov parlamenta, ki so, kakopak, ženskega spola, in si mislijo, da je za ženske na Kosovu poskrbljeno, da so priložnosti za spola enake. No, resnica je daleč. Le dva odstotka zasebne lastnine sta v rokah žensk. Manj kot deset odstotkov podjetij, registriranih na Kosovu, je v lasti žensk. Tistih, ki se nehajo šolati na srednješolski in univerzitetni ravni, je vedno več. Če ima družina deklico in fanta in se mora odločiti, katerega bo poslala na študij, bo izbrala fanta, ne glede na to, kdo je uspešnejši in si za študij bolj prizadeva. Položaj žensk v politiki je gotovo nekaj, kar je treba pohvaliti, a je treba priznati, da ni posledica dobre volje in napredka, temveč – kvot. Osebno ne verjamem, da je popolna enakost sploh mogoča, verjamem pa v enake priložnosti. In teh (še) ni.
Tukaj je moj zid slave. (In pokaže na steno, na kateri so uokvirjeni ženski obrazi.) Vsakič ko se utrudim – da, tudi to se zgodi – ko izgubim svojo notranjo moč, sedem za mizo in jih gledam. Mater Terezo poznate (gleda v fotografije in pripoveduje), poleg nje je Teuta, ilirska kraljica, ki je živela v turbulentnih časih, ko so se Ilirci bojevali z Rimljani. Gospa s klobukom je kot naša Ivana Orleanska in se je borila v albansko-srbski vojni v zgodnjem 19. stoletju. Ime ji je Shote Galica. Ko se šalimo, velikokrat rečemo: »Zakaj je šla Shote v vojno? Ker ji je mož rekel, da gre ven s prijatelji. Ja, pa grem jaz tudi! je rekla.« (Smeh.) Je narodna junakinja, tako na Kosovu kot v Albaniji. Prihaja iz iste vasi kot moja mama. Potem je na steni tudi Dora d'Istria, ena vodilnih figur renesanse. Pa Sadije Mekuli, ginekologinja, pravi navdih, imela je dve hčerki, hotela je, da se dobro izobrazijo, bila je prva doktorica znanosti pri nas. Pa Xheva Ladrovci, študentka moje mame, narodna herojka; v vojni se je borila skupaj z možem, umrla sta na isti dan. Pa Nexhmije Pagarusha, naša primadona! Še vedno je lepa, čeprav je močno v letih. Po vsej nekdanji Jugoslaviji je bila izjemno uspešna in samo mislim si lahko, kako težko ji je bilo takrat, pred 60, 70 leti. Ne smem pozabiti naše humanistke Flore Brovina, ki je bila nagrajena s številnimi mednarodnimi priznanji za človekoljubnost. V zadnji vojni je bila zaprta in šele zaradi velikega pritiska mednarodne javnosti so jo spustili iz srbskega zapora. Vse te ženske so zame velik navdih.
Vaša mama je profesorica, je tako?
Mama in oče sta profesorja na Univerzi v Prištini. Mama je bila članica parlamenta, ko sem bila otrok. Politične gene sem najbrž dobila od nje. (Smeh.)
Skoraj vse te ženske, katerih obraze vidimo na vaši steni, so intelektualne samorastnice, vi niste.
Odrasla sem v desetletju, ko pestro politično okolje ni bila izbira, temveč nuja, način življenja, način preživetja. Imela sem 18 let, ko se je 1998. začela vojna. Takrat sem začela kot prevajalka delati za najrazličnejše mednarodne medije, hodila na vojna območja, videla vso to grozoto. Ne more ti biti vseeno.
Odrasla sem ob podobah svojih učiteljev, ki so jih brutalno pretepli policisti. Spomnim se, imela sem jih kakih osem, ko sem se po poletnih počitnicah vrnila v šolo in videla na novo zgrajeni zid, ki je Albance ločil od Srbov. Organizirala sem skupino sošolcev in našo stran smo pisano pobarvali. Mislila sem, da smo si sami krivi, gotovo smo kaj naredili narobe; češ, zakaj bi sicer tam stal zid? In ko kot otrok vidiš vse to ... Vedno sem želela prispevati k spremembi. Zgodaj sem začela delati. Seveda sem veliko potovala, po ZDA in Evropi. A tisto, kar me je opremilo z močjo, da grem naprej, da se borim, so bile podobe iz vojne. Nočem, da se kaj takega kadar koli ponovno zgodi.
Na mizi imate sliko fantka.
Temu fantku sem bila botra. Nimam otrok, nisem poročena.
No, to sem omenila samo zato, ker si deklice in fantki še vedno niso enaki. Če bi bili botra deklici, kakšni bi bili vaši upi zanjo, morda za vso generacijo, ki se danes rojeva?
Srečni in blagoslovljeni so lahko, ker se rojevajo v svoji državi. To je razkošje, ki ga sama nisem imela. Seveda zgolj to ni dovolj, je pa nedvomno pogoj za stanje normalnosti. Vem, da nikogar ne prevzameš že samo s tem, ko rečeš: Hej, rad bi le normalno živel, kajti t. i. normalnost je podcenjena. Če bi jim lahko kar koli sporočila, bi jim rekla, naj imajo brezmejne sanje. Pa ne samo sanje, naj si naredijo res dober načrt. (Smeh.) Vsakič ko padeš, bi jim rekla, moraš vstati. Moraš se naučiti boriti, ker ne živimo v pravljici. Življenje nikoli ne bo povsem pošteno. Ni bilo pošteno zame, ne bo zanje. A bo vsaj bolje. Meni je danes bolje kot pred desetimi leti, bolje, kot je bilo za dame, katerih slike visijo na moji steni. Moja naloga je, da olajšam življenje, vsaj malo, generacijam, ki prihajajo.
Ljudje, ki preživijo vojno, se je večno bojijo, tistim, ki je ne poznajo, je oddaljena ... Vojna na Balkanu je dokaz, da se lahko nemiri pojavijo kjer koli. Vaša mati, ste rekli, se je rodila na vasi. Česa si je želela, ko je bila mladenka? Lahko si mislim, da vsega tega, kar je doživela, ni pričakovala.
Mama je izjemno močna ženska. Bila je prva na vasi (ta je bila v dolini Drenica), ki je šla na fakulteto. Prvič je prišla v Prištino na dan, ko je morala opravljati sprejemne izpite. Sorodniki so ji narisali majhen zemljevid, kako naj z avtobusne postaje pride na univerzo. Bila je najstarejša v družini, imela je tri mlajše brate. In čeprav je bila deklica, je njen oče, ki ni bil izobražen mož, kmet, vztrajal, da se šola. In mama mu je dokazala, da se v svoji presoji ni motil, da so se motili vsi drugi, ki so mislili, da za šolo ni primerna. Študij je končala ob delu učiteljice v okoliških vaseh in doktorirala; zdaj je profesorica na Univerzi v Prištini. Spomnim se, kako smo, ko sem bila otrok, šli na obisk k njenim staršem na vas. Pred očmi imam pogovore med njo in njenim očetom. Mama je bila vedno polna upanja, bila je prepričana, da lahko samostojnost dosežemo brez žrtev, kajti danes je izobraženih ljudi veliko, je govorila, mora nam uspeti. Spomnim pa se tudi dedka, ni ji verjel, vojno je poznal, vedel je, da je mir nekaj krhkega. Vseeno je vztrajala pri svojem. In motila se je. Izgubila je enajst članov družine ... A ostaja močna. Dan, ko smo razglasili neodvisnost, je bil zadnji dan, ko je jokala. (Postane za trenutek in ne more ustaviti solz, ki začnejo teči.) Rekla je: Dobro, niso umrli zaman.
Pravite, da je danes vam bolje, kot je bilo gospem na slikah. A česa si želite v prihodnosti?
Seveda se zgodovine ne da izbrisati. Rada pa verjamem, da je prihodnost pomembna plat oblikovanja osebnosti. Tisto, kar bi rad postal, je ravno tako pomembno, ali pa še bolj, kot tisto, kar si bil. Kajti tisto, česar si želiš, oblikuje tvoje vedenje danes. Vsi imamo iste sanje, in sicer da bi šli v Evropo. Ne vemo, kdaj se bo to zgodilo, a zame je proces približevanja ravno tako pomemben, kot bo dejanje samo.
Trdo si moramo prizadevati za notranjo preobrazbo družbe. Ljudje si želijo normalnosti, in to je tudi vse, kar si želim zase.
Kitajski rek pravi nekako tako: Naj bo tvoje življenje zanimivo! A v mojem življenju je bilo vseeno preveč zgodovinskih trenutkov. Želim si dneva, ko bodo vsi Kosovci lahko zjutraj šli v nov dan brez strahu. Sanjam o dnevu, ko se ne bomo bali sosedov, sanjam o dnevu, ko bomo vsi pomagali drug drugemu. Morda se zdi naivno, a vem, da je mogoče. A nikoli ne smemo pozabiti, da miru in napredka ne smemo jemati kot samoumevna. Sta kot nežna rastlinica, ki potrebuje vodo, sonce in skrb. Vsak dan, čisto vsak dan.