Odvečne stvari poskusimo najprej unovčiti

Bratovi otroci so pred časom iskali neke čevlje. Kot da jih je odnesla muca copatarica. Po dolgotrajnem brskanju je pametno pripomnila ena od deklet: »Kaj pa, če jih je ati na Bolhi prodal?« Seveda so najprej vsi bruhnili v smeh, a se kmalu zamislili ob dejstvu, da obstaja tudi ta možnost. In niti ne tako majhna. Gospod ati je namreč hudo nagnjen h kupovanju nepotrebnih stvari. Sploh če so v akciji ali ima kako drugače občutek, da jih je dobil ugodno. A potem kmalu ugotovi, da jih nekako ne bo potreboval. Seveda kljub ne tako majhnemu stanovanju nima prostora v nedogled skladiščiti vseh nabavljenih artiklov. Ker si velikega altruizma tudi ne more privoščiti, se poskuša robe znebiti s finančno čim bolj ugodnim izidom.

Spletna prodaja

Sodobna tehnologija mu omogoča, da stvari, ki jih ne potrebuje, fotografira in ponudi na specializiranih spletnih portalih. In to ne velja samo za napačne nakupe. Tudi za oblačila in obutev, ki so jih otroci prerasli, premajhno smučarsko opremo, kolesa, čelade … pa tudi gospodinjsko opremo.

Omenjeni dogodek tudi mene spodbudi, da malo pobrskam po najbolj znanem slovenskem tovrstnem portalu. Izbira je resnično pestra. Še nove artikle lahko kupimo po precej nižji ceni. Zazdi se mi, da je potemtakem kupovanje v trgovinah že samo po sebi potrata. Potem je tam seveda kup rabljenih stvari, še povsem uporabnih, in mnoge imajo povsem simbolično ceno.

Sama nikoli nisem bila navdušena nad tovrstnim trgovanjem, a se mi sistem kljub temu zdi zanimiv. Seveda še vedno verjamem, da je prodaja nošenih majic malo nesmiselna, ampak med stvarmi, ki jih hranimo v domačem skladišču, je kar precej takih, ki imajo večjo vrednost. Ravno zato, ker mi je te nekako škoda kar nekomu podariti, je moj domači zbirni center precej obsežen.

Po denar v klet

V nedeljskem dopoldnevu si vzamem nekaj časa in iz domačega skladišča izberem par stvari, ki ustrezajo zgornjim kriterijem. Pač take, ki bi jih nekako bilo smiselno unovčiti. Za prodajo izberem dva plašča, ki ju ne bom več nosila, otroški smučarski kombinezon, zelo malo rabljeno steklokeramično ploščo, tri športne torbe in skoraj nov ženski neseser. Dodam še kar velik kovinski svečnik. S popisom blaga se namestim pred računalnik. Najprej preverim cene preostalih ponudnikov za enakovredne izdelke in presenečena ugotovim, da bi v najboljšem primeru dobila kar 200 evrov. Tudi če bi dobila le polovico objavljene cene, je to še vedno 100 evrov. Za kramo, ki je nikoli več ne bom potrebovala. In še naša klet bo malo zadihala.

Obstaja sicer možnost, da za mojo ponudbo ne bo interesentov, ampak ker je oglaševanje brezplačno, se ne bom pretirano obremenjevala. Dober je že občutek, da sem naredila korak k unovčevanju nepotrebne zaloge. Hkrati pa sem morda omogočila nakup nekomu, ki si ne more privoščiti novih stvari in mu bodo ravno moje prišle prav. Tudi pri tem velja pravilo: kar je nekomu odveč, je morda komu drugemu nujno potrebno.

Ko enkrat osvojimo sistem, moramo paziti, da nas trgovanje ne zanese in ne začnemo še bolj nekritično nakupovati z izgovorom, da bomo tako in tako lahko vse prodali.

Športna oprema za otroka

Vsekakor je tak način menjave izjemno primeren, kadar gre za nekatere potrebščine za dojenčka ali otroško smučarsko in drugo športno opremo. Izjemno smiselno je, da na primer v prodajo ponudimo opremo za petletnika in za ta denar kupimo opremo za šestletnika. Tudi če bi finančno zmogli nakup nove opreme, bi bilo to nekako potratno.

Načelno pa, če se odločimo, da se bomo določenih stvari znebili, potem poskrbimo, da zaslužka od prodaje ne bomo znova investirali v nepotrebno kramo. Brskanje po portalu je pravzaprav nevarno. Našla sem namreč nekaj odličnih stvari, ki bi jih sama najbrž potrebovala. Najbrž …