Ko sem pred dnevi prebrala, da so malo deklico čudežno našli in je prvo noč preživela z materjo, sem začutila strašansko kislo olajšanje. Dve uri sta bili mati in hči menda v objemu ljubezni in srečanje je bilo zelo ganljivo. Če to izusti Irma Pavlinič Krebs, ki se je v zadevo vpletla leta 2008 kot zagovornica Antona Tuksarja (deda male deklice – mimogrede, a on še vedno živi v istem gospodinjstvu kot hčerka?), se ti čez oko lahko spusti le črna zavesa žalovanja. Pred tem je namreč mati na centru za socialno delo podpisala priznanje, da je bolje, da za deklico skrbi oče, pri varstvu mu pomaga babica, mama pa deklico obiskuje(!). Po tem?
Vsi, ki smo zgodbo spremljali zadnje leto dni in vse bolj iskali možnost za emigracijo iz te gnilobne Slovenije, nismo mogli verjeti, da se je deklico po letu dni vrnilo v stanje, pred katerim jo je oče želel ubraniti. »Bil je pri meni v pisarni in pred izvršbo rekel, da je tja nazaj (k mami in dedu, op. p.) ne bo dal, dokler se sum spolne zlorabe ne razišče. Pa če gre v zapor!« pove Aleksandra Štiblar, tožilka na disciplinskem postopku (za katerega je izvedela iz medijev). Kdor koli je prebral dobršen del dokumentacije o tem primeru, lahko zavonja odurni smrad klientelizma.
Prva procesna napaka se je zgodila aprila 2010, ko je tožilka, ki je zadevo usmerjala, na podlagi nepopolnega poročila (nista bila zaslišana ne osumljenec ne izvedenec, deklica ni govorila s psihologom!), spis poslala v arhiv. In tam je stal leto dni. Ocenjeno je bilo, da gre za spor med starši zaradi dodelitve otroka. A kako je mogoče, da tožilec to oceni, če ni preveril dejstev? »Ko sem po letu dni dobila v roke spis, sem začela dvomiti o strokovni zakonitosti in poštenosti kolegov,« pove Štiblarjeva. »Prebrala sem izvide alkohola v krvi, dekličine navedbe, opise nenavadnega dogajanja v družini, opise prič tega, kakšna je prihajala deklica od stikov z materjo. Niti za trenutek nisem pomislila, da vsega tega ne bi dala izvedencu. Vmes je punčka izginila.« Drugič: Sklep o zavrženju kazenske ovadbe na podlagi delnega mnenja izvedenca je strokovna napaka. In ravno to se je zgodilo. »Izvedensko mnenje je bilo, da bi za dokončni odgovor, ali je prišlo pri deklici do spolne zlorabe, morali opraviti več razgovorov z deklico in s starši. Ker deklice ni bilo, se je tožilec odločil ovadbo – zavreči.«
Čeprav je Pirc Musarjeva pred kratkim z začasno odločbo dosegla umik osebnih podatkov s spletne strani slo-kronika, ker da »dekličino življenje v ranem otroštvu ni bilo idealno(?), obeti za prihodnost pa ob javni stigmatizaciji tudi niso dobri,« se človek vseeno vpraša, kako je mogoče, da se tako hitro pozabi na dokaze. »Seveda je bila deklica ginekološko pregledana!« se razburi Štiblarjeva. »A to je bilo, kot bi se zaletaval v steno. Vse skupaj ni imelo nobenega pomena, nobena listina, nobeno opozarjanje. To je vse v spisu in vse je res! Kar pa je v meni sprožilo glasni alarm, je to, kako je mogoče, da deklica ni dovolila, da bi jo dal ded lulati?! Ko so njeno mamo vprašali, zakaj se tega deklica boji, je rekla, da je ded pač nikoli ne da lulati. Cele popoldneve sta bila sama, ker je bila mama v službi! In to, da se alkohol v dekličini krvi ubrani z izjavo: Pri nas že ne?!«
Kaj se je dogajalo z očetom v priporu, pove množica pisem, ki dokazuje spremenljivo vedenje in predvsem obupen strah pred zaprtostjo med štirimi stenami. Obstajajo domneve, da se je preprosto zlomil, ko je slišal o kazni treh let in pol. Kdo bi vedel. In vse te navedbe o zloglasnem Munčevem izsiljevanju? Kje so bile vse te mesece in mar ni mogoče, da so namenjene zgolj diskreditaciji? »Ne verjamem v pravno državo,« jasno pove Štiblarjeva. »Vsak dan vidim, da se preganja male ljudi za majhne zneske, velike zadeve pa ostajajo nedokazljive. V tem primeru se je pokazalo, da se s pravnimi sredstvi ne da dokazati nič.« In potem pridejo na vrsto vsa sredstva anarhije ...
Se ne bojite zase, vprašam Štiblarjevo. »Se. Bojim se za službo. Pa tudi ... to so mali kraji in hitro imaš lahko prometno nesrečo ...«
Pred sto tridesetimi leti, potem ko je obiskala čudežno deželo, je Alica stopila v ogledalo in odkrila narobe svet. Če bi se danes ponovno rodila, sploh ne bi potrebovala ogledala; dovolj bi ji bil že pogled skozi okno. Te modre besede je izustil urugvajski novinar Eduardo Hughes Galeano. Pa ti, deklica, kaj vidiš?
