Odpiranje
 bančnih računov

Nekoč so ljudje, ki so imeli presežek denarja, tega iz varnostnih razlogov pač odnesli v banko. Tam je bil bolj na varnem kot v nogavici, pa še kaj obresti je prineslo. Danes bančni račun niti ni namenjen varčevanju. Tako in tako je večina ljudi v minusu, kot je že kar ustaljeni izraz za negativno stanje na računu.

Po zakonu TRR

Po novem zakonodaja določa, da zaposleni ne smejo prejemati nobenih zaslužkov v gotovini, ampak izključno na TRR. Rada bi verjela, da je to resnično potrebno zaradi večje preglednosti nad transakcijami in zaradi preprečevanja davčnih utaj, ampak žal se mi zdi bolj verjetna teorija, da so to uzakonili zato, ker ima oblast preprosto rada (svoje) banke in nalaga državljanom, da se plačevanju njim pač ne morejo izogniti. Torej, bankam potencialnih strank ni treba prepričevati s kakovostjo svojih storitev, naj odprejo račun. Marketing je zanje opravil zakonodajni organ.

Seveda banke med sabo konkurirajo. Pošiljajo nam letake, da nam bodo stoodstotno prisluhnili, nam izpolnili želje, odobrili ugodne kredite in podobno. Pri tem se moramo zavedati, da je banka (vsaj do nas se bo obnašala tako) organizacija, ki deluje po enakih načelih kot vsa podjetja. Poslovati mora z dobičkom.

Obresti enake stroškom

Pred kratkim sem prejela letni izpis izplačanih obresti. Kar za 20 evrov se jih je nabralo. Niti ni slabo. Za nič dela sem dobila dvajsetaka. Vendar v tem izpisu niso napisali, da so mi v tem letu za vzdrževanje TRR (kar koli bi naj to pomenilo) zaračunali 2,02 evra na mesec in so mi torej te obresti tako in tako že pobrali. Poleg tega mi za vsako od 15 elektronskih transakcij vzamejo po 33 centov na mesec, torej vsak mesec skoraj pet evrov oziroma 60 na leto. Na zadnjem izpisku prometa so mi zaračunali celo še dodatnih 20 centov s pripisom nadomestilo DB. Ne bom vprašala, zakaj, saj bi za telefon zapravila vsaj še enkrat toliko, in sem prepričana, da imajo pripravljen prvovrsten odgovor.

Plačamo svoj denar

Glede na zapisano je torej jasno, da se ne bomo mogli izogniti plačilu banki skoraj več kot 80 evrov na leto. Tako je odločil parlament. Vdamo se v usodo in izberemo eno od bank. Ali zato, ker nam je blizu, ker nam je všeč deklica pri okencu ali logotip. V vsakem primeru nas bo verjetno doletelo približno enako stroškov. Je pa pri izbiri kljub vsemu pomembno, kje smo, kajti zavedati se moramo, da samo v svoji banki svoj denar dvigamo brezplačno. Banke imajo poslovalnice razporejene po vsej državi in v vseh večjih krajih najdemo vsaj pet različnih. Temu pa ne sledi tudi brezplačna dostopnost do denarja.

V denarnici

Že leta nimam pri sebi več kot 20 evrov. Malo zaradi tega, ker denar v žepu kar nekako izpuhti, malo pa zato, ker ga imam tako in tako vedno pri roki. Redko je od točke, kjer ga lahko zapravim, do bankomata več kot 50 metrov. A tu se pojavijo dodatni stroški. Če bankomat ni označen z znakom moje banke, mi bodo takoj zaračunali 47 centov. Za vsak dvig. To niti ni tako strašno, če se to zgodi enkrat na leto. Če pa sem izbrala banko (ali če sem se, kot kar nekaj mojih prijateljev, preselila na drugi konec države), ki v mojem kraju oziroma bližini nima svojega bankomata, bom vsako leto odštela kar precej evrov samo za te dvige.

Ker dandanes otroci privarčevanega drobiža ne dajejo več v pujsa z luknjico, temveč imajo že odprte svoje varčevalne račune, s katerih večkrat dvigujejo, kot nanje polagajo, moramo z bančnimi stroški računati kar pri vseh članih družine.

Če vsak od štiričlanske družine svoj denar dvigne petkrat na mesec na tujem bankomatu, bo to pomenilo kar 10 evrov mesec. Kot da ni dovolj, da jih vzdrževanje štirih računov stane več kot 100 evrov na leto, morajo poravnati še dodatnih 120 evrov, če so izbrali banko, ki v njihovem kraju nima bankomata.