Prepričan je, da je napočil trenutek, ko se bomo morali prav vsi politično aktivirati. V slovenski javni prostor je začel aktivneje stopati, ko je pred šestimi meseci prvič bežal pred solzivcem. Vse odtlej se udeležuje protestov in govori še bolj naglas.
Ob zamenjavi oblasti nezadovoljstvo ni pojenjalo. Ponovimo, proti komu se pravzaprav bojujemo?
Vstajniško gibanje je po padcu Janševe vlade izgubilo nekaj zanosa, kar je seveda škoda, ker z novo vlado pravzaprav nismo dobili nobene rešitve. Polovica koalicijskih strank je ista, ministrsko funkcijo še naprej opravljata dva ministra Janševe vlade, ukrepi obeh vlad so podobni in so podobno slabi. Vstajniško gibanje je doživelo svojevrsten hladen tuš, ko sta se začeli med skupinami prerivanje in prerekanje. Tipičen simptom slovenske mentalitete. A ostajam optimist.
Proti čemu vstajniki in vstajnice nastopamo? Proti korumpirani in nekompetentni politični in finančni oligarhiji v Sloveniji, proti fašizaciji in delitvam naroda, proti rušenju socialne države in proti temu, da tisti, ki krize nismo zakuhali, zanjo plačujemo najvišjo ceno. Proti temu, da bomo morali delavke in delavci, državljanke in državljani, davkoplačevalke in davkoplačevalci plačevati račune za finančni polom, ki so ga zakuhali politiki, ki so po politični liniji imenovali svoje ljudi v državne banke, ti pa so po politični liniji dajali milijonske, desetmilijonske in stomilijonske kredite špekulantom, tajkunom, cerkvi. Ta denar nekje mora biti in mi zahtevamo, da ga banke in država izterjajo nazaj! Tisti pa, ki so povzročili propad podjetij, morajo kazensko in finančno odgovarjati.
Potemtakem nas čaka obilo dela.
Res je. Treba je ločiti med tistimi, ki delujejo ali so delovali v politiki in gospodarstvu in jih je mogoče oceniti kot kompetentne, poštene ljudi, ki so delovali in delujejo za skupno, javno dobro, ter med večino drugih, ki so si na položajih polnili žepe, lobirali za svoje politične in/ali družinske sopotnike, ki so zaradi nesposobnosti ali celo načrtno oškodovali družbeno premoženje, sprejemali škodljive zakone, ovirali demokratični proces, se podrejali kapitalu, domačim ali tujim finančnim ali političnim centrom, namesto da bi delovali v javno dobro, za dobro državljank in državljanov, države Slovenije. Ki so želeli načrtno škodovati javnim sistemom, denimo ko so želeli zvišati normative v vrtcih, kjer gre za enega redkih dobro delujočih in evropsko primerljivih sistemov. Takratna državna sekretarka Mojca Škrinjar je bila gluha za pobude civilne družbe, starši predšolskih otrok smo se sestavili v močno in številno iniciativo, ki je združevala in predstavljala več kot 30.000 staršev predšolskih otrok. Prišli smo na sestanek na ministrstvo kot zainteresirana javnost. Aroganca državne sekretarke je šla celo tako daleč, da nas je odslovila, niti prisluhniti ni želela našim ocenam, pobudam in željam. To so bili politiki prejšnje, Janševe garniture, ki so slepo sledili ukazom z vrha in niso bili pripravljeni prisluhniti stroki, zaskrbljenim staršem predšolskih otrok. Če bi še lahko razumel, da moramo odrasli deliti težo krize, se mi je zdelo perverzno, da državna sekretarka in njen minister skušata račun za krizo izstaviti predšolskim otrokom, od katerih se nekateri niti rodili niso, ko se je kriza začela. Za takšne ljudi ni prostora v javnih službah in pričakujem, da nikoli več ne bodo dobili priložnosti, da dobijo moč, kot so jo imeli v mandatu Janševe vladavine!
Sami prihajate iz delavske družine.
Drži. Imam srečo, da so mi starši ob velikem odrekanju omogočili, da sem se izobrazil, da sem imel streho nad glavo in poln krožnik na mizi. S sestro so naju vzgojili k delu, poštenju, a nama obenem niso branili uporniške drže, pravičnost je bila izjemno pomembna vrednota naše družine. In solidarnost. Ko ni bilo dovolj, smo najbolj solidarno delili med sabo. V stiski smo spoznali, kdo so pravi prijatelji, na koga lahko računamo. Pri čemer ni politika nikoli igrala nobene vloge; oče je povsem apolitičen, mati, verna katoličanka, se sicer redno udeležuje volitev in ima svoje politično prepričanje, a ga ni nikoli vsiljevala drugim. Okolje južne Štajerske, kjer sem odraščal (Rečica ob Paki, blizu Velenja), ni bilo bogato, stari starši so imeli majhno kmetijo, ob osamosvojitvi nas ni čakala nobena denacionalizacija, tudi nismo odkupili nobenega stanovanja po Jazbinškovem zakonu, starši so s trdim delom zgradili enodružinsko hišo, imeli smo star avto, edini »luksuz« so bile desetdnevne počitnice na Jadranu. V nasprotju z mnogo salonskimi levičarji in desničarji vem, kaj pomeni živeti skromno, z delavskim razredom sem odraščal, poznam ga in razumem, z njim intimno solidariziram in ga podpiram. Vem, koliko protestnikov, koliko ljudi v Sloveniji deli enako zgodbo, enako izkušnjo in kolikšno je razočaranje, kolikšna je grenkoba, ko nemočni opazujemo bahave, arogantne ljudi v tej deželi, ki so čez noč obogateli in se nato pijani od moči igrali z usodami navadnih ljudi, z zaposlenimi v podjetjih, ki so jih čez noč zakockali, z davkoplačevalskim denarjem, ki so ga pridelale marljive roke, uničevali sisteme javnega šolstva, javnega zdravstva in drugih javnih sistemov, ne da bi pomislili na generacije ljudi, ki so te stavbe, te ceste, to infrastrukturo ustvarjale in gradile v preteklih desetletjih.
Kdaj bo zares napočil čas, ko »bitke« med partizani in domobranci ne bodo več potrebne?
Takrat, ko bomo ljudje vzeli ideološko in zelo nevarno igračo iz rok naših politikov. Osvobodilna fronta, preden so jo uzurpirali komunisti, je bila spontan upor proti nacifašizmu, zato je ultimativna žalitev vseh padlih borcev, vseh odpeljanih v koncentracijska taborišča, vseh ustreljenih talk in talcev, če nekdo leta 2013 skuša reinterpretirati zgodovino in žrtve prikazati kot krvnike. Potrebno je razumevanje širšega zgodovinskega konteksta, treba je vedeti, kdaj se je zgodila italijanska okupacija, kdaj nacistična zasedba Slovenije, kako se je rodil slovenski upor in šele zatem, kdo je upor izrabil za prevzem partizanskega gibanja in kdaj ter potem po koncu vojne prevzel oblast v novonastali Jugoslaviji. Selektivni spomin in zlonamerne interpretacije so enako, kot bi vse žrtve znova ubili. V celotni zgodbi je treba poznati in razumeti tudi vlogo Rimskokatoliške cerkve tistega (in preteklega) časa, izjemen strah pred komunizmom, ki so ga sejale določene politične in ideološke sile in posledice, ki jih je takšen strah prinesel v obliki kolaboracije z nacisti in fašisti. Vse to je pripeljalo do morije, do več tisoč ljudi, ki so jih pobili med vojno in po vojni, nečloveško pometali v jame, zakopali brez imena in priimka. Skrajni čas je, da vsi mrtvi dobijo grobove in njihovi grobovi imena, da sredi prestolnice postavimo narodni spomenik sprave, ki bo posvečen ne le žrtvam druge svetovne vojne, ampak vsem žrtvam, ki so na tej zemlji umrli v nesmiselnih in krvavih vojnah. Takšen spomenik, kot prebiram zadnje tedne, je tik pred realizacijo, tudi napis je že predviden. Želim si, predvsem zaradi generacij, ki šele prihajajo, da ljudje, ki razumejo pomen pietete, sprejmejo takšen spomenik kot simbolni konec ideološke vojne in se poklonijo mrtvim ne glede na to, pod katero zastavo so padli. Vsakega politika pa, ki bi skušal znova odpirati boleče rane preteklosti, bi poslal za tri dni klečat pred ta spomenik, morda bi bila to dovoljšnja šola, da se bo v prihodnje raje ukvarjal z aktualnimi problemi in ne nabiral političnih točk na račun mrtvih!
Dasiravno se pritožujemo, da smo redko prvi, nas je na neslavno prvo stopničko zavihtela nemška raziskava o korupciji med menedžerji. Kako bi to komentirali?
Korupcije je v Sloveniji nedvomno veliko, veliko je nepotizma in klientelizma – tudi to je bil eden od vodilnih razlogov za proteste. Spomnite se afere o zaposlitvi Janševe in Tankove hčere ali škandala s poslanko SDS Alenko Koren Gomboc, ki je ponarejala listine. Takrat največja vladna stranka ne le da se ni nemudoma in takoj odzvala z iskrenim namenom, da kaznuje goljufijo in korupcijo, tem ljudem je celo stopila v bran ali pa se umaknila v molk in čakala, da nevihta mine.
A propos nemški raziskavi – v njej so menedžerji sami ocenjevali stopnjo koruptivnosti v slovenskem poslovnem okolju, ne gre torej za preverljiv podatek, koliko je dejanske korupcije, temveč za subjektivno oceno poslovnežev. Verjamem, da vendarle nismo najbolj korumpirana država na svetu, kljub temu pa je korupcija resen problem, rakava rana, ki jo je treba začeti nemudoma zdraviti.
V nekaterih družbah obstajajo moralne avtoritete, ki ponujajo zgled, pri nas je takšnih avtoritet zelo malo. Poglejte samo Rimskokatoliško cerkev, kako se raje zapleta v škandale, tudi korupcijo, v ideološke vojne, namesto da bi kazala pot pravičnosti svojim sledilkam in sledilcem, vernikom in vernicam. Cerkveni voditelji so povsem izgubili kompas, enako kot politika in mogočneži iz gospodarstva. Kako naj torej tisti, ki imajo mnogo manj, razmišljajo o poštenem delu, če zanj ne prejmejo poštenega plačila, ostajajo brez plač, brez služb? Tudi zato potem nekateri vidijo tatu, ki ukrade sistemu, kot nekakšnega slovenskega Robina Hooda. Na intimni ravni pa se večina verjetno vendarle zaveda, da je takšno ravnanje škodljivo, neetično in ne prispeva k temu, da bi prosperirali kot skupnost. Namesto da bi bili hvaležni, ko so tuji novinarji razkrinkali korupcijo pri prodaji oklepnikov, se je del politične in širše javnosti raje znesel nad finskim novinarjem, ki je razgalil nečednosti v aferi Patria, namesto da bi zahtevali, da se zadeva nemudoma in transparentno razišče, da se kaznujejo krivci, ki so prejemali podkupnine in zapravili milijone davkoplačevalskega denarja.
Bo poslej vse drugače?
Ne bo. Vsaj še nekaj časa se ne bo nič spremenilo. Treba je vztrajati pri predčasnih volitvah, ko/če bomo dobili priložnost odločati o alternativah. Potrebujemo generacijske spremembe, sveže obraze. Tistim, ki so osamosvajali Slovenijo, se je treba lepo zahvaliti za njihove dosežke in jim povedati, da so izpeli svojo politično, ideološko zgodbo. Piše se leto 2013, in ne 1991 ali 1945. Sam sem se v začetku decembra 2012 priključil Odboru za pravično in solidarno družbo, ta hip pa se angažiram pri nastajanju nove stranke Solidarnost.
Skorajda vsem prevratom sledi razočaranje. A zakaj vseeno imajo smisel?
Po prevratu nikoli ne dobimo povsem novega, popolnega sistema. Ključno je, da so se v zadnjih 500 letih vendarle zgodili premiki. Odprava suženjstva, volilna pravica za ženske, transnacionalno povezovanje in solidarnost. Smo v nenehnem boju, vsakič znova se je treba bojevati za dosežene pravice in svoboščine, v vsakem sistemu in v vsakem obdobju se je treba upirati zlorabam, krivicam in oblasti.
Imam 35 let in sem oče dveh otrok. Strah me je pomisliti, da bi morala nekoč v tujino s trebuhom za kruhom, ker so leva enako kot desna tranzicijska elita, sebični in pohlepni posamezniki, nesposobni politiki okradli in uničili to državo. Moramo vztrajati in okrepiti svoj protest, čas je, da se mestom pridružijo vasi, da se znova sestavimo v skupnosti in si vzamemo Slovenijo nazaj!
Prejšnji teden je vlada predstavila seznam ukrepov, ki jih je dan kasneje poslala Evropski komisiji. Zdijo se neustrezni in nepremišljeni.
Zabijajo žeblje v krsto slovenskega davkoplačevalca in davkoplačevalke, slovenskega upokojenca, študenta, delavca in delavke. Namesto da bi reševali težave pri njenih izvirih, denimo sprejeli ukrepe za vračilo tajkunskih kreditov (in zaseg tajkunskega premoženja), spremenili sistem javnega naročanja, ki je eden pomembnejših vzrokov sistemske korupcije v Sloveniji, strože kaznovali vse, ki so oškodovali družbeno premoženje, bodo v prihodnjih tednih z novimi 900 milijoni evrov davkoplačevalskega denarja raje znova dokapitalizirali državne banke, medtem pa nadaljevali puščanje krvi in umiranja na obroke v javnem zdravstvu in drugih vitalnih sistemih socialne države.
Zdi se mi popolnoma nesprejemljivo, da finančni trgi diktirajo pospešeno privatizacijo, postalo je namreč očitno, da podjetij v državni lasti ne bomo prodajali zato, da bi tem podjetjem omogočili kvalitetnejši razvoj, temveč zato, ker so tako zahtevali globalni finančni trgi. Postali smo sužnji sistema, ki je v škodo državljank in državljanov, slovenska vlada se je, enako kot prej Janševa, uklonila tujemu kapitalu, namesto da bi delovala v dobro prebivalk in prebivalcev te države.
Slovenijo je mogoče postaviti na noge, a tega ne morejo storiti tisti, ki so jo spravili na kolena.
