Res je, čas je vse prej kot primeren za poslavljanje, odhajanje, minevanje, kajti poletje je čas oddiha, vedrosti in brezskrbnosti. A noben dan v letu ni pravi za slovo, kajti ljudje se nanj (tako so me učili) nikoli ne moremo dovolj dobro pripraviti. Res je še, da praviloma nimamo možnosti izbire svojega odhoda. Niti takrat, ko je hudo, zakaj bi o tem govorili takrat, ko je lepo. Nesmiselno. Zahodni narodi o smrti praviloma glasno ne razmišljamo, ne govorimo in ne pišemo, strah nas je, da bi se zbudila. A smrt ne sme biti tabu. Ne sme nas hrometi, kajti njena demistifikacija bo osmislila tudi naša življenja.
O njej skorajda nisem razmišljala. Priznam, včasih sem seštevala, koliko sem stara jaz in koliko moji starši. Potem me je prešinilo in sem računala, koliko časa imam še privilegij biti z njima (dasiravno vem, da življenje ni tako preprosta matematika). Poslušala sem usode drugih ljudi, ki so ostali brez staršev v različnih življenjskih obdobjih, že kot otroci, najstniki ali odrasli. Pripovedovali so mi, da je bila izguba zanje vedno nedojemljiva, nerazložljiva ter težka in zahtevna preizkušnja.
Med skromnimi pogovori (saj veste, vsi se jih izogibamo) o koncu svojega bitja in žitja so bili tudi trenutki, izjeme, ki razumejo rojstvo in smrt kot naravni krog, ki razumejo smrt z odhodom v drugo dimenzijo življenja, ki verjamejo, da se človekova energija ne more kar izgubiti. Previdno se nagibam k tem. Ne (zgolj) iz strahu, ampak nekaj mi šepeta, da je človek vendarle več kot samo fizično bitje. Da vsa živa bitja povezuje (ali pač razdvaja, kakor se odločimo) nevidna in mogočna energija (ali kakor koli to neraziskano že poimenujemo).
Potem se zgodi. Odide mama. In takrat se spoprimeš z vprašanjem, kdo si in kaj si. Kako voziš skozi življenje? Ga razumeš, kaj ti sporoča? Mu odgovarjaš v pravilnih tonih in predvsem niansah? Kaj veš in v kaj verjameš? Je v tebi kaj vere, je kaj upanja? Zmoreš? Hočeš? Ivan Minatti nas vprašuje: »Prisluškujemo tišini v sebi?« In še: »Vedo ptice, kam jih nese perut, vedo trave, veje, drevesa – nemirno se zganejo, ko na večer sape zadišijo, vedo žita, čemu zorijo … Jaz pa ne vem, čemu.«
Hud spopad sam s sabo. Izguba. Dileme. Človek se ob smrti sebi najbližjega v temelju zatrese, kajti zave se lastne končnosti. A radost življenja je nad smrtjo. In smrt je pričakovana pot na krožnici našega gibanja. Zatorej bodimo spoštljivi na naši poti.
Bodimo spoštljivi do življenja.
