Slovenci smo prepričani, da na urejenem vrtu ne smejo manjkati. Niso pa preprosti za vzgojo, saj za lepo in zdravo rast potrebujejo kislo zemljo, dobro odcedna tla, veliko talne in zračne vlage, pozimi senco, spomladi dobro hrano in vse leto budnega vrtnarja.
S sleči ni lahko, a skrb in vložek povrnejo z neprekosljivim cvetenjem. Začnimo pri legi in svetlobi. Najboljša je neposredna svetloba, direktno osončenje pozimi pa jih ožge. Vedno zeleni sleči morajo biti pozimi zavarovani ne le pred soncem, temveč tudi pred vetrom. Vsako jesen prekrijemo korenine s suhim listjem ali namočeno šoto. Ta plast je zastirka, ki zadržuje vlago in v času vegetacije počasi prepereva v humus. Prav zaradi preperevanja jo moramo obnavljati vsako jesen. Slečev ne okopavamo. Njihove korenine so za to preplitve. Namesto tega po potrebi le plevemo in jeseni dodajamo zastirko.
Pozimi jih moramo ob suhem vremenu zalivati. Nujno je treba zalivati mlade rastline. To delamo, ko zemlja ni zamrznjena. Sleči imajo nekaj resnih bolezni in škodljivcev, ki lahko popolnoma uničijo rastlino. Takoj ko se na listih pojavijo nenavadni znaki ali spremembe barve, je treba poiskati nasvet pri strokovnjaku. Ponudba slečev, ki jih lahko gojimo na vrtu, je zelo pestra. Nikar ne živite v iluziji, da bodo sleči lepi sami od sebe. Vračajo toliko, kolikor v njih vložite. Prvi vložek je takoj ob nakupu sadike – nakup šote. Na kraju, kamor ga sadite, je treba do globine 30 centimetrov izkopati zemljo in jamo napolniti s kislo šoto, ki ji smete dodati največ tretjino izkopane zemlje. Še zanesljivejši recept za dobro rast je kupljena zemlja za rododendrone. Če ni kisla (pH 4,5–6), bo sadika zanesljivo v dveh letih porumenela in tretje leto propadla. Kako velika mora biti jama za sajenje? Tako široka naj bo, kolikor bo širok odrasel grm. Poenostavljanje teh pravil in iskanje lažjih poti sta bližnjici do neuspeha.
Sleči v naravi
Rastejo skoraj na vsej zemeljski obli, od arktičnih predelov do tropskega pasu. Obstajajo sleči, ki rastejo v močvirnatih tleh, in takšni, ki prenašajo bolj sušna območja. Splošno pravilo je, da potrebujejo veliko talne in zračne vlažnosti. Rod je zelo pester, saj obsega več kot 1000 vrst. Obstajajo vrste, ki dosežejo višino do 10 centimetrov in vse življenje ostanejo pritlikavi grmički, in takšne, ki zrastejo v več kot 30 metrov visoka drevesa. Vrtnarji ločijo sleče in azaleje. Večina azalej je listopadnih. Te bolje prenašajo zimo, zato so na vrtu manj zahtevne.
V Sloveniji rastejo trije samonikli sleči. Dlakavi (Rhododendron hirsutum) in rjasti (Rhododendron ferrugineum) rasteta v hribih in gorah in njuni cvetovi so rožno rdeče barve. Sta zimzelena in visoka do enega metra. Tretja naša vrsta je rumeni sleč (Rhododendron luteum) in spada med listopadne azaleje. Je ogrožen in je pri nas zavarovan od leta 1976. V naravi raste na štirih rastiščih v Posavju in na Dolenjskem. Povsod tam se številčnost zmanjšuje, ker je vrsta občutljiva za vse spremembe. Ima močno dišeče rumene cvetove in v višino zraste več kot en meter.
Zaradi izjemno lepih cvetov so jih že v preteklosti križali in do zdaj je nastalo ogromno hibridov. Začetki žlahtnjenja segajo v osmo stoletje, in sicer na Japonsko. V Evropi je najbolj znana vrsta okrasnega sleča R. catawbiense, ki je bila nekoč zelo pomembna za ustvarjanje križancev in je bila predstavljena že leta 1809. Še zdaj vsako leto predstavljajo njene nove sorte.
- S Popotnim listom na Dneve slečev
Otroci lahko po zelo ugodni ceni s Popotnim listom obiščete tudi Arboretum Volčji Potok, se igrate na igrišču, ustvarjate na delavnicah ali v peskovnikih odkrivate zgodovino življenja na Zemlji. Mame, očetje, babice in dedki pa lahko medtem v sredini maja občudujete čudovite sleče v zgornjem in spodnjem angleškem parku Arboretuma. Citat Turistična tribuna Obstajajo vrste slečev, ki dosežejo višino do 10 centimetrov in vse življenje ostanejo pritlikavi grmički, in takšne, ki zrastejo v več kot 30 metrov visoka drevesa.
