Redko kdo se (morda) še spomni, kako so v nekdanji skupni državi in jeziku, ki je nekoč bil uradni, imenovali škodo 1000 MB – hiljadu malih bolova ali tisoč majhnih težav. Octavia, najuspešnejši avto češke avtomobilske hiše, ki je znotraj nemškega Volkswagna (VW), ni niti bled spomin na te čase.
Octavia tretje generacije ohranja in vsaj malenkost nadgrajuje vse tisto, kar jo je pripeljalo na tržni Olimp. Prostornost ostaja njen najpomembnejši adut, družbo pa mu delajo še dobra izdelava, motorji, ki jim ne moreš kaj posebnega očitati ipd. V cenovnem pogledu seveda ni več tisto, kar je bila, ko se je prvič pojavila na tem svetu (veliko avtomobila za malo denarja), a je vendarle ohranila velik del te konkurenčnosti – zato je tam, kjer pač je.
Nesporna prostornost
Nova octavia je v dolžino pridobila dodatnih deset centimetrov, tako da se potegne do dolgih (ali predolgih) 465. To pomeni, da se vozi v malo nižjem delu srednjega razreda; slednji se je v zadnjih letih opazno podaljšal in tako ali drugače razširil. Družinske lastnosti – v mislih imam predvsem prostornost v taki ali drugačni obliki – so povsem nesporne. Številke veliko povedo, kajti prtljažnik ima v osnovni postavitvi orjaških 590 litrov prostora, s podiranjem zadnjih sedežev se razširi na še bolj orjaških 1580. Skoraj pa ne moreš spregledati, da je prtljažni rob prej visok kot nizek, kar, kot se ve, otežuje nalaganje prtljage. Morda je še bolj pomembna prostornost in posledično tudi udobnost sedenja zlasti na zadnji sedežni klopi, ki je deljiva v razmerju 60 : 40 (žal ni zložena v isti ravnini kot dno prtljažnika). Zadaj je kraljestvo, kar pomeni, da je octavia zlahka tudi poslovni avto, taksi in kaj podobnega. Torej drži – adut, ki je imel veljavo že prej, ostaja v octavijinem portfelju.
O armaturni plošči velja reči predvsem to, da z njeno ergonomijo ni težav, je pa malo pusta. Stvar okusa? Verjetno, kajti kakšnih drugih zamer ni, čeprav je jasno, da je količina opreme odvisna od opremskega paketa in posledično globine žepa. Podvozje ustreza katastrofalnemu stanju slovenskih cest – bolj ali manj brez težav in zadovoljivo blaži cestne gube in neravnine, a čarovnije kljub vsemu ni. Volan je komunikativen, v izdelavi ni opaziti kakšnih posebnih pomanjkljivosti, celo preglednost nazaj je za odtenek boljša kot pri večini konkurentov.
Spodoben motor
Motor, 1,2-litrski bencinski štirivaljnik, ki ima 77 kW/105 KM pri 4500 vrtljajih in 175 Nm navora v precej razpotegnjenem območju med 1400 in 4000 vrtljaji, vsaj nekoliko spominja na nekdanji 1,9-litrski dizel s 90 KM, ki je bil v prvi generaciji octavie eden najbolj priljubljenih. Agregat ustreza obči in običajni uporabi – brez slehernih pripomb. Jasno – ko je octavia bolj polna in gre v klanec – no, tam in tedaj bi koristilo nekaj dodatnih KM. Poraba seveda ni niti blizu tistega, kar napoveduje tovarna (kar ni le problem octavie in Škode), ampak je 5,5 litra lep in do žepa prijazen dosežek.
Je dosežek tudi cena 17.685 evrov za različico 1,2 TSI ambition? Ne vem, nisem prepričan. Vsekakor pa je jasno vsaj nekaj – časi, ko so škode povzročale 1000 majhnih težav in ko je octavia ponujala veliko za malo denarja, se verjetno nikoli več ne bodo ponovili ...
