Če že nima vsak posameznik dovolj vsakodnevnih skrbi s svojo sedanjostjo in prihodnostjo, so na globusu sveta s prstom pokazali, kje Slovenija je, predvsem kdo je, in nam odkrito povedali, da smo luzerji. Niti malo ni bilo prijetno gledati in poslušati, kako se celotna svetovna javnost ukvarja z dvomilijonsko Slovenijo (pa čeprav smo premnogokrat slišali, da niti ne vedo, da obstajamo na tej zemeljski obli – se še spomnite?), ne glede na to, ali so podobe vsiljene ali realne – vtis je ničev; razpoloženje ljudi pa skladno z zgodbami, ki jih gledamo, poslušamo in seveda tudi sami soustvarjamo vsak dan, in vprašanje zdaj je, kdo nam je obrnil zrcalo stvarnosti in kdaj. Smo si ga najprej in predvsem sami? Kajpada.
Da je z nacijo nekaj hudo narobe, sem ponovno ugotovila oni dan, ko so na jutranjem radijskem programu poslušalci z voditeljem razpredali o ropu Sintalovega varnostnika, 47-letnega Boruta Hriberška, ki je še vedno neznano kje z znano količino denarja. To so pravzaprav neverjetna razmišljanja, prepričanja slovenskih ljudi: skorajda vsi so denar varnostniku privoščili, poslušalka je upala, da leži na plaži in srka koktajl na Kubi, ker s svojo mizerno plačo do te dežele niti v sanjah ne bi prišel. Ljudje so navijali, da mu bo uspelo pobegniti oziroma da je že ušel roki pravice. Potem jih voditelj vendarle ustavi, rekoč, da je kraja kaznivo dejanje in da ne more verjeti, kako se odzivajo, pa so mu povedali, da nam politiki dajejo takšen vzor: Če že kradeš, kradi na veliko, ali pa sploh ne kradi! Skratka, da kradejo politiki, kradejo tajkuni, zakaj ne bi kradli še navadni smrtniki. Tako so ljudje pametnikovali v eter. Škandalozno.
Dan zatem na spletu gledam posnetek brutalnih slovenskih šolarjev, ki med poukom razgrajajo na eni izmed osnovnih šol v Ljubljani. Še vedno se mi zdi, da bi to lahko bil resničnostni šov, ampak tudi ta ima fiktivne zametke, kajneda. Med poukom kemije in biologije se učenci sprehajajo po razredu, butajo z glavo v mizo, se agresivno prepirajo z učiteljico, ki jih nikakor ne more umiriti. Ali je vse to res? Upam, da se kdo od pristojnih z ministrstva za šolstvo ukvarja s tem posnetkom in da bo odkril, na kateri osnovni šoli se dogajajo videne brutalnosti, kdo so šolarji, ki ne razumejo, da je šola prostor za učenje in vzgojo, kdo so starši, ki so svoje otroke vzgojili v divjake, in kaj je navsezadnje z učiteljico kakor tudi učiteljskim zborom in vodstvom šole, da dopušča takšno patologijo, ki vodi v popolno anarhijo in seveda razvrednotenje šolskega sistema in ljudi, ki ga soustvarjajo.
Marko Juhant, specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti, je ob videnem povedal, da se šolarji zavedajo vseh svojih pravic in se ne zmenijo za dolžnosti: »Za fanti na posnetku po praktičnih izkušnjah stojijo matere, ali nemočne ali izjemno prodorne. Očetov lik je odsoten ali premehak.« Povedal je še tisto, kar smo že premnogokrat slišali, da tako starši kot učitelji nimamo več nobene avtoritete pri otrocih. Vemo, da se danes veliko učiteljev in staršev boji otrok, včasih je pač bilo nasprotno. V strahu sicer nikomur ni treba biti, ampak spoštovanje avtoritete in otroka vendarle mora biti v pravem razmerju. Ampak kdo je kriv za takšno destrukcijo družbenega sistema? Kdo je kriv za avtokracijo otrok? Otroci že ne. Ali nam niso prav raznovrstni strokovnjaki vcepljali v glavo permisivne vzgoje, kajti ta naj bi oblikovala polnosrečno otrokovo dušo? Koliko razprav je bilo, koliko črnila prelitega in kako zelo navdušeni smo bili nad teorijo mehkega! A kam to brezredje pripelje? V nič. Tudi v odsotnost staršev, kajti prav to je permisivnost.
Obrnimo že enkrat lastno podobo v zrcalo. V pravo smer!
