SEVERINA

Obljubil mi je, 
da me bo uničil

Objavljeno 04. februar 2014 10.18 | Posodobljeno 04. februar 2014 10.04 | Piše: Tomaž Mihelič

Severina, ženska, o kateri vemo skorajda vse. Vsaj dozdeva se nam tako, ker se njeno življenje dogaja pred našimi očmi.

Več kot pol milijona ljudi jo spremlja pravzaprav vsak dan, na facebooku, spletnem portalu, ki je postal njena oglasna deska. Dan brez objave je zanjo izgubljen dan in prav s takšnim pristopom podira vse rekorde. Ampak, kdo sploh je Severina? Kdo je ženska, ki hipnotizira javnost? Za Onoplus povsem osebno. Severina živi za pozornost in od pozornosti, bi lahko dejali, ko se poglobimo v njeno življenje, turbulentno popotovanje od skromne dalmatinske deklice do vsaj tako skromne dive. Morda se sliši protislovno, dive so vendarle dominantne, ukazovalne in nečimrne. Tiste iz hollywoodskih filmov že, tudi kakšna umišljena iz naših prostorov sodi mednje, največja diva na Balkanu pač ne. Z neverjetno tankočutnostjo se sooča s sogovorniki, novinarji, sodelavci, oboževalci. Brez skrbi, tudi po mizi zna udariti, čeprav veliko raje na njej zapleše sredi svojega kluba, v katerega privabi dvajset tisoč parov oči. Ključ za njen obstoj se skriva v izjemni sposobnosti uravnavanja razuma in strasti, brez nje bi se že zdavnaj izgubila. Tako kot brez doslednosti. Ne prenese polovičarstva, o sebi pravi, da je prelena, da bi delala stvari napol. »Takšna sem tudi v odnosu do ljudi, družine, partnerja,« pripomni in nas popelje po prelomnicah svojega burnega življenja.

Mamo smo morali prepričevati, da ni poklicala novinarjev in jim povedala, kako je oče mojega otroka padel pred njo na kolena in jo prosil, da bi mu dala ženitni blagoslov.

Vzroke za svoje trpke in boleče izkušnje radi poiščemo v otroštvu. Brskamo po raznih vzorcih, dednem zapisu, okoliščinah odraščanja. Ste hči ločenih staršev, ki pa v nasprotju z vašim sinom ni trpela pomanjkanja očetove prisotnosti.

Imela sem srečo, da sta mama in oče ostala prijatelja. Ločitev se pogosto sprevrže v sovraštvo, zamere, maščevalnost. Pri njiju sta prevladala razum in velika odgovornost do mene in mojih dveh sester. Živeli smo skromno, v predelu, ki so mu rekli revna četrt, in spominjam se, da smo imeli najgršo fasado, kar sem jih kdaj videla. Pač primerno delavski družini in kot vsako mlajšo sestro so tudi name čakale ponošene obleke. Za marsikaj sem bila prikrajšana, kakšno leto sem kolobarila le med dvema oblekicama in se s tem rešila odvisnosti od materialnih dobrin. In čeprav so se starši uradno razšli, smo še naprej živeli pod isto streho, polno ljubezni, za kar sem neizmerno hvaležna svoji mami. Je nadvse prikupna, ljubezniva in polna življenja. Človek jo takoj vzljubi, kar vprašajte moje prijatelje, kako obsedeni so z njo. (nasmešek) Poleg tega je prvovrstna babica, takšna, kot jo opisujejo v pravljicah.

Ste po njej podedovali optimizem, bojevitost in pogum?

Brez dvoma, čeprav je ona še močnejša od mene in zelo sem ponosna, da je moja mama. Rodila je tri punčke, vse tri s carskim rezom, s tem da se je pri meni zapletlo in sva morali zaradi krvavenja štiri mesece ostati v bolnišnici. Zdravniki so ji govorili, že zdaj se takole zbiramo okoli nje, kaj šele bo, ko odraste. In res, ni ji bilo lahko, veliko grenkega je morala pogoltniti, sploh zaradi neusmiljenih medijev. Ampak ni klonila, še posebno zdaj ne, ko se borim za otroka. Morali smo jo prepričevati, da ni poklicala novinarjev in jim povedala, kako je oče mojega otroka padel pred njo na kolena in jo prosil, da bi mu dala ženitni blagoslov. Celo rekel je: Hvala, mama, ker ste rodili tako čudovito žensko.

Celoten intervju preberite v povsem sveži številki revije Onaplus, ki si jo od danes naprej lahko kupite v vaši najbližji trafiki, lahko pa se na revijo naročite na telefonski številki  080 11 99. 

image
 

Deli s prijatelji