Poznava se iz otroštva. Vedno je delala več stvari hkrati. Težko jo je bilo dohajati. Mateja Mazgan, svetovna popotnica, adrenalinska športnica, aktivna jamarska reševalka in glasbenica. Mateja je obiskala že 68 držav. Potuje sama, s fantom ali svojo omo Ivano, ki šteje 82 let. Skupaj potujeta že več kot petnajst let in imata še veliko načrtov.
Za prvo potovanje vas je navdušila babica oz. oma, kot jo kličete po koroško. Kam sta šli? Je prej veliko potovala?
Bilo je v osmem razredu osnovne šole. Oma si je želela, da grem z njo na Nizozemsko. Odlično sva se ujeli in od takrat greva skupaj vsaj enkrat na leto na potovanje. Za cilje sva večinoma izbirali Evropo, nato pa sem nekega dne rekla: »Dovolj! Čas je tudi za druge celine!« To traja že petnajst let. Že prej je veliko potovala po Evropi, in sicer z dedkom, ki pa je žal že pokojen. To je bilo za tiste čase zelo nenavadno, ker sta živela na vasi in imela kmetijo.
Si potovanja organizirata sami ali organizacijo prepustita turističnim agencijam?
Začeli sva s turističnimi agencijami. Ko sva pridobili dovolj izkušenj z organizacijo, sem potovanja začela načrtovati sama. Ker so za omo, ki je presegla že osemdeset let, moje želje po odkrivanju sveta prevelike, potujem tudi s prijatelji, fantom ali kar sama. Z omo greva na potovanje vsaj enkrat letno. Takrat uživava v družbi druga z drugo ter željno pričakujeva nova odkritja in dogodivščine.
Kako potekajo priprave?
Vzamejo mi zelo malo časa. Kupim letalske vozovnice, uredim zavarovanje oseb, najamem avtomobil (če je treba), kupim turistični vodnik (običajno Lonely Planet) in odpotujem. Običajno vse glavne podatke o državi, kamor potujem, pripravim na letalu. Tam imam največ časa. Največji izziv na potovanjih mi je ravno to, da vse načrtuješ sproti po lastnih željah.
Je babici všeč potovanje v lastni režiji?
Seveda. Pravi, da se z agencijo počuti omejeno. Potujeva z letalom ali avtom. Ko sva hodili po ZDA, sva si ogledali Novo Mehiko, Arizono, Utah, Kolorado. Z avtomobilom sva prepotovali Litvo, Latvijo, Estonijo, Maroko in Grčijo.
Lani se vama je pridružila fantova babica.
Drži. Lani se nama je pridružila njegova babica, ki pa še ni potovala. Izrazila je željo, da bi šle po Kanadi. Navdušila jo je na televiziji in jo je želela doživeti v živo. In smo šle. Bile smo zelo nenavadna ekipa, za mnoge povsem neobičajna. Na mejnih prehodih med Kanado in ZDA smo zaradi starostnih razlik in neobičajnosti naletele na manjše težave. Podrobno so nas pregledali, ker niso razumeli, kaj delamo skupaj, pa še malo boljši avto smo imele. Obravnavali so nas kot zločinke. Policisti so nas posadili predse in zasliševali. Vse se je dobro izteklo. Kljub vsem prigodam smo se odlično razumele ter prepotovale velik del Britanske Kolumbije ter Alberte, obiskale pa smo si tudi del ZDA (Montano, Idaho in Washington).
Kje sta bili z babico nazadnje?
Letos sva z omo prepotovali enajst evropskih držav, Avstrijo, Češko, Slovaško, Poljsko, Belorusijo, Nemčijo, Luksemburg, Francijo, Andoro, Italijo in Monako. Ta potovanja so name napravila poseben vtis, saj nisva bili več samo midve, ampak me tri. Pred dnevi sem postala mamica hčerke Suzane. Odslej potujemo tri punce. Prihodnjo pomlad si želimo odkrivati Kalifornijo.
Ste ljubiteljica trekingov. Kako potekajo?
Nanje se ponavadi podam, ko potujem sama ali pa s fantom. Sem ljubiteljica neokrnjene narave, lednega plezanja, smučanja, potapljanja. Privlači me vse, kar je povezano z adrenalinom, zato brez trekingov ne gre. Gre za to, da del potovanja izkoristim za šport, ki ga združim z ogledi. Moji trekingi trajajo od nekaj ur pa tudi do tedna ali dlje. Tudi z omo sva imeli nekaj manj napornih. V Grčiji sva se na primer peš odpravili na goro Olimp. Ona sicer samo do koče, ker je bilo slabo vreme, jaz pa na vrh. V Jordaniji in Maroku sva za turo najeli vsaka svojo kamelo, prav tako nama ni tuje jahanje konja.
Kako se odločita, kam bosta šli?
Vsako potovanje je zgodba zase. Včasih izbirava države tako, da se usedeva za mizo, odpreva atlas sveta in gledava, kje še nisva bili. Ko se odločava, je pomembno, da je država dokaj varna, da je možno potovati z avtom ter da nama je zanimiva. Obe imava raje naravo kot mesta. Ko sva načrtovali potovanje v Albanijo, jo tri dni pred odhodom pokličem in ji povem, da grem po letalske vozovnice. Ona pa: »Ne v Albanijo, gledam oddajo o Maroku, greva tja.« In sva šli v Maroko.
Kaj vaju na potovanjih najbolj očara?
Narava in hribi. Ko sva šli v Litvo, Latvijo in Estonijo, sva bili kar malo razočarani. Prepotovala sem že večji del Evrope, a teh držav še nisem videla, zato sva se odpravili tja. Bilo je zanimivo, a za obe vse preveč ravno, saj ni bilo možnosti za najine trekinge. Maroko je bil čisto druga zgodba, prav tako Amerika.
Kaj je tisto, kar vaju z omo povezuje?
Od nekdaj imava dober odnos. Še ko sem bila majhna punčka, sva veliko hodili v hribe. Zelo povezana družina smo. Nisem čutila, da bi imeli starševski odnos, rekla bi, da so bile vezi bolj prijateljske, in to z vseh strani, tako s starši kot starimi starši ter preostalim sorodstvom. Stric me je na primer navdušil nad gorskim kolesarjenjem, tako da sem ga trenirala več let.
Poleg potovanj imate veliko hobijev. Privlači vas adrenalinski šport, ste aktivna jamarska reševalka in glasbenica. Kje najdete čas za vse aktivnosti?
Rada smučam, se potapljam, plezam po ledu in igram prečno flavto pri dveh godbah na pihala. Moja strast je tudi fotografiranje. Najdem se na obeh straneh objektiva. Rada vozim motor. Za začetek sem z njim prepotovala sedem balkanskih držav. Vedno si dan organiziram tako, da kaj počnem. Zadostuje mi pet ur spanja, zato lahko naredim zelo veliko. Pri meni gledanje televizije in poležavanje na kavču ne obstajata.
Kako usklajujete službo, potovanja in vse hobije, ki jih imate?
Težko, vendar gre. Že ko sem opravljala dva vzporedna študija, sem bolj malo spala. Študirala sem turizem ter hortikulturo in vizualno umetnost. Za vsak primer, če bi kdaj učila, sem se vpisala še na pedagoško fakulteto in opravila andragoške izpite. Poleg vseh hobijev, ki jih imam, je bilo resnično težko vse izpeljati, vendar mi je uspelo. Še preden sem diplomirala na obeh univerzah, sem dobila službo. Ob delu sem vpisala še podiplomski študij na turizmu, ki ga končujem, ter podiplomski študij na varnostnih vedah, na katerem me čaka še nekaj izpitov.
Kateri del sveta se vam je najbolj usedel v srce?
Najbolj zanimiva mi je bila Aljaska. Potovala sem sama in naredila šest tisoč kilometrov. Ko greš iz mesta, ni več telefonskega signala. Prevozila sem kar nekaj prelazov, nikjer ni bilo nikogar, samo jaz in moj avto ter tu in tam kakšen los. Srečala sem tudi medveda. Res je bilo divje. Aljaska mi je bila tako všeč, da bi šla takoj nazaj. Takrat so mi v narodnem parku Denali ponudili delo v turizmu ali gostinstvu. Ni veliko ljudi, ki bi bili pripravljeni priti sezonsko delat v ta za mnoge nepoznani svet. Če ne bi imela redne službe, bi delo zagotovo sprejela in ostala do konca turistične sezone. Aljaska je bila nekaj najlepšega, kar se mi je kdaj zgodilo. Ima vse tisto, kar je meni zelo všeč. Mir, občutek neskončne svobode, malo civilizacije, neokrnjeno naravo …
Kako boste zdaj usklajevali hobije, potovanja in materinstvo?
Bila sem zelo, zelo aktivna nosečnica. Še dva dni pred porodom sem osvojila Veliki vrh ter Veliko Zelenico po brezpotju (nad 2000 metrov), en dan prej pa sem bila na Peci. Na varnost sem pazila precej bolj kot prej, vedno sem tudi poskrbela, da nisem bila sama. Sem zagovornica tega, da nosečnost ni bolezen, le malo drugačno stanje, ki pa si ga narediš tako, kot ti ustreza. Za dojenčka smo kupili najbolj profesionalen športni voziček, kar se jih da dobiti. Namenjen je za tek, kolesarjenje (tudi gorsko), tek na smučeh ter bolj enostavne turne smuke. Zdaj ko imam hčerko, ne nameravam omejevati svojih aktivnosti, ampak jih z njo deliti. Prilagojene bodo njej in njenemu dobremu počutju. Mogoče pa ji postane katera v prihodnosti všeč.
