Ugotovitev, da se vse menja ali ponavlja, ni prav nič bistroumna. Res pa je, da če pogledamo okrog sebe in malo prisluhnemo, bomo ugotovili, da se nekatere stvari pojavljajo ciklično, nekatere nasedajo medijskim in reklamnim trikom … Celo pri pasjih pasmah vidimo, da so nekatere preprosto moderne, itd. Podobno je pri aloji, saj skorajda ni mogoče kupiti nekaterih kozmetičnih pripravkov, ki ne bi vsebovali te na novo odkrite čudežne rastline. Včasih se vprašam, kje rastejo vse tiste neizmerne količine mete, aloje, melise itd., ki so vdelane v vse izdelke od žvečilnih gumijev, zobnih past do vseh mogočih krem in tonikov, in ne verjamem, da so vsi, ki nam jih ponujajo, narejeni iz naravnih sestavin. To je le bežen pomislek tudi ob rastlini aloji. Kot je bilo že povedano, je aloja dandanes osnovna sestavina vseh lepotilnih pripravkov, ki si jih predvsem nežnejši spol nanaša na kožo.
Izhaja iz Indije
Manj pa je znano, da so jo uporabljali, in to precej, že naši predniki, tudi v Sloveniji. Imenovali so jo lopatka, lepotka ali lopotka. Alojina prvotna domovina je vzhodna Indija in že zdavnaj so jo raznesli po vsem svetu, že pred več kot sto leti so jo uspešno gojili na plantažah in od tam zalagali predvsem evropske lekarne. Slovenci smo najbolj cenili tisto z juga Dalmacije, ki tudi v preteklosti ni bila na koncu sveta, in nekateri so se odpravili na pot, ki jim je prinesla dober zaslužek. Rastlina ima več podvrst in prav vse naj bi vsebovale zdravilne snovi. Ljudje so kmalu ugotovili, da jo je mogoče gojiti tudi v cvetličnih loncih, in to je bil korak, ko se je priročna lekarna preselila kar na domove. Ohranilo se je več receptov, ki so povzeti po starih padarskih bukvah, in vsem je skupno to, da lepotke ne morejo prehvaliti. Recepti pa navajajo naslednje pristope za odpravljanje tegob, ki so dandanes podobne ali še hujše kot pred stoletji.
Hvalijo lepotkin prah, ki je dober za zunanjo in notranjo uporabo, in to takole: »Skuhaj ga za dve noževi konici v žlici medu in to je najboljše čistilo za želodec.« Če pa dodamo še bezgovo cvetje in semena sladkega janeža, bo takšno čistilo še bolj učinkovito. Noževo konico prahu lepotke prelijemo s kropom in s tem umivamo bolne, motne, rdeče ali pekoče oči, in to vsaj štirikrat na dan.
Za želodec
Tudi stare in gnojne rane so zdravili z alojo, in to tako, da so jih potresli z v prah stolčeno lepotko. Za težave v ustni votlini pa so imeli ta recept: »Lopotko iz vinam in medam vkup stepi ali zmešaj. Tisto maž noter, kader se kej na jeziku dela, al pa u usteh drži kot za en bob, se jadrno stopi, je hudo dobr.« In še: »Skuhaj list te rastline, ta čaj je dobro čistilo želodcu in črevam, dobro dene jetrom in ozdravi žoltenico. S pelinom skuhana lopatika iztrebi iz človeka vodeno kri, ki se pripravlja za vodenico in dela ob jednem prav dober želodec.« Uporabljali so jo tudi za odpravljanje glist, in to zelo preprosto: »Lopotko stolci in z medom zmeši, je prav dobro.« Od nekdaj velja za dobro odvajalo, dodajali pa so jo tudi drugim čajnim mešanicam in pripravkom, ki so lajšali težave ljudi. S. Kneip jo je priporočal ob zaprtju in za to je zadostovala noževa konica aloje, pomešane z medom, takšno zdravilo naj bi mimogrede pozdravilo še želodec. Noževa konica prahu naj bi pomagala tudi takrat, ko je izostala mesečna čišča. Zdravilo za želodec si lahko pripravimo tudi sami. Dva dela aloje sesekljamo in namočimo v pet delov dobrega žganja. Pustimo stati deset dni in vsak dan dobro zaprto posodo pretresemo in nato odcedimo. Pri težavah z želodcem použijemo od pet do 20 kapljic, ki jih kanemo v mlačno vodo in popijemo.
