Stanovanjski bloki, katerih lastniki dobivajo davčne spodbude ali subvencije v zameno za nastanitev revnih, te ljudi ločujejo od tistih, ki so stanovanje najeli po tržni ceni. Razlike so ogromne. Subvencionirana garsonjera v novem stanovanjskem bloku na Manhattnu najemnika stane na primer 700 dolarjev na mesec, tržnega plačnika pa 3000 dolarjev. Da bi privabili čim več tržnih plačnikov, lastniki zgradb uvajajo »kastni sistem«.
Vhod pri smetnjakih
Za tiste, ki plačajo visoke zneske, so na voljo vhodi z velikimi avlami in vratarji, telovadnice, terase z bazeni ali prostori za zabave, najemniki subvencioniranih stanovanj pa v zgradbe vstopajo skozi stranski vhod pri smetišču in nimajo možnosti vseh drugih ugodnosti, četudi so pripravljeni zanje posebej plačati.
Mestni svetniki za prepoved diskriminacije
V priljubljenem stripu Alan Ford so na ta način sarkastično opisane newyorške plaže (ene za bogate, ki so čiste, in druge, umazane za revne), stanovanjska politika, ki so jo potrdile pristojne mestne oblasti, pa fantazijo spreminja v realnost.
Newyorški župan Bill de Blasio je na vse glasnejše kritike odgovoril, da je potrebna večja enakopravnost, oglašajo pa se tudi mestni svetniki, ki predlagajo spremembe – prepoved diskriminacije na osnovi najemnin ali omogočenje najemnikom socialnih stanovanj, da za dodatno plačilo uživajo druge ugodnosti stanovanjskih blokov, ki so na Manhattnu skoraj na ravni hotelskih storitev.
Po drugi strani pa se lastnikom in tistim, ki si lahko privoščijo draga stanovanj,a ne zdi pošteno, da se morajo družiti z »navadno rajo«. Plačujejo namreč zato, da jim revščine, ki kot da je nalezljiva, ni treba opazovati od blizu.
