Nova oblačila po starih manirah

Si lahko predstavljate mlado modno oblikovalko, ki se je namesto kreiranju modernih, živo pisanih cunjic, v katerih bi mladenke vzbujale pozornost na mestnih ulicah ali modnih brveh, posvetila proučevanju in poustvarjanju oblačil, kakršna so v vsakdanjem in prazničnem življenju nosili naši predniki?

Oblačilni slog kmetov

A ta izbira pravzaprav ni naključje, saj je življenje Tadeje Pance tudi sicer tesno povezano s kulturo in folkloro. Nekoč je pela v pevskem zboru, danes pa kot solistka nastopa z ansamblom za staro glasbo. Poročila se je na domačijo na Viču v Ljubljani, kjer so od nekdaj negovali tradicijo. »Tast in tašča, pravzaprav vsa družina, so me veliko naučili o življenju v preteklosti in o folklori, kar mi je prišlo prav pri mojem raziskovanju. Nekako logično je bilo, da sem že med študijem na naravoslovnotehniški fakulteti, smer oblikovanje tekstilij in oblačil, začela proučevati staro oblačilno kulturo. Zlasti me je pritegnil konec 19., začetek 20. stoletja, najbrž tudi zato, ker o tem obdobju obstaja veliko virov,« pravi Tadeja, ki je na temo starih oblačil spisala diplomsko nalogo, na podlagi te pa pozneje še knjigo z naslovom Od starih pričevanj k sodobni odrski preobleki.

»V knjigi predstavljam projekt oblikovanja nove kostumske podobe, ki ga je leta 2008 začela Folklorna skupina Židan parazol iz Ljubljane. Kostumi naj bi prikazali oblačilni slog kmečkega prebivalstva s konca 19. in začetka 20. stoletja na Viču, ki je bil v tem obdobju vas v okolici Ljubljane,« pojasni Tadeja, ki je na podlagi fotografij, pričevanj in zapisov skreirala nova oblačila po starih manirah.

Poročni dan v črnem

Sto let vendarle ni tako dolga doba, a v tem času se je oblačilna kultura korenito spremenila, zlasti pri ženskah. V začetku prejšnjega stoletja so hodile naokrog v precej bolj neudobnih opravah, kot jih nosimo danes. Krila so bila dolga do tal, široka, v pasu praviloma nabrana, zgoraj so oblekle tesno oprijete životce in bluze. Zanimiva je posebna pražnja obleka, tako imenovana črna noša, ki se je uveljavila v drugi polovici 19. stoletja.

Nosile so jo vse do druge svetovne vojne, oblekle pa so jo ob posebnih, svečanih priložnostih. Tudi poročale so se v njej, kar se zdi za današnji čas skorajda nesprejemljivo. Črna obleka je bila sešita po običajnem kroju, z nagubanim širokim krilom in ozkim zgornjim delom. Posebno so jo delali detajli in dodatki, kot so sklepanec (kovinski pas), broške, verižice in žepne ure.

Zraven so zavezale ruto, tako imenovano pečo. Tadeja se je tudi na svoji poroki ozrla v tradicijo in kljub danes zapovedanim belim ali vsaj svetlim poročnim oblekam zase zasnovala črno nošo, ki jo kajpak hrani še danes. »Seveda je bil tudi ženin oblečen po modi izpred sto let,« se nasmeje.

Pri oblikovanju sledi tradiciji

Tadeja pri izdelavi oziroma zasnovi kostumov sodeluje s številnimi folklornimi skupinami po Sloveniji.

»V zadnjih letih se je močno izboljšal odnos do oblačilne kulture. Folklorne skupine se trudijo, da bi bila njihova oblačila res podobna tistim iz obdobja, ki ga poustvarjajo v glasbi, pesmi in plesu. Nekoč ni bilo toliko pomembno, kako so oblečeni, danes pa si skupaj prizadevamo, da pri ustvarjanju sledimo tradiciji. S tem ohranjamo kulturno dediščino, kar se mi zdi zelo pomembno.«

Delček ustvarjalnega procesa noš se nam odstre ob listanju Tadejinega zvezka za skiciranje, kjer do podrobnosti analizira kroje, detajle, materiale. Čeprav pri poustvarjanju starih oblačil karseda skrbno sledi zgodovinskim pričevanjem, zlasti fotografijam, si nekaj ustvarjalne svobode vendarle lahko privošči. Predvsem pri detajlih, za katere je iz skic dobro razvidno, da jim posveča veliko pozornosti. Da bi bila oblačila čim lepša in čim bolj dodelana.