To je čas, ko so ljudje bolj nagnjeni k zapravljanju. Predvsem za darila, ki pa prav zaradi tega izgubljajo svoj pravi pomen. Zato otroci pišejo raznim svetnikom. Da jim izpolnijo želje. Te pa se brez potrebe vrednotijo s številkami.
Ko je pritisnil mraz, je sodelavec potarnal: »Tudi če imam nove delovne čevlje, me zebe. Nič, bo treba stari mami naročiti kake štrikane nogavice.« Ne vem sicer, ali je to znanstveno dokazano, ampak v praksi se pozimi nič ne obnese bolje kot stare dobre pletene nogavice. Spodaj obujemo običajne bombažne in čeznje navlečemo pisane, iz različnih voln pletene. Takih se ne dobi v trgovini. Edina rešitev je stara mama ali v mojem primeru mamina bivša sodelavka. Ona vedno pobere vse stare volnene puloverje in ker, na našo srečo, v dolgih zimskih večerih rada ustvarja, smo vsi opremljeni s toplimi domačimi volnenimi nogavicami.
Šiba in nogavice
Omenjena gospa je nekoč spletla tudi nekaj parov za mojega bivšega, ki pa se je od mene poslovil sredi poletja in je zato debela oprema za mrzle dni pač ostala doma. V pričakovanju novega lastnika. Pa se je pred nekaj dnevi, ko so okoli vogalov skakljali Miklavževi parkeljci, pokazala priložnost tudi zanje. Ukvarjala sem se z mučno mislijo, da se bom morala podati v enega od preobleganih prodajnih centrov, da bi obdarovala svoje bližnje. Seveda so prvi med njimi sodelavci, s katerimi po čudnem naključju preživimo največ časa. Pa je Zito omenil, da ga zebe v »tačke«, kot jih sam imenuje. Odlično. Brez nakupovanja. Imam natančno to, kar potrebuje. Tako so ga naslednje jutro poleg seveda obvezne Miklavževe šibe na pisalni mizi čakale še pisane pletene nogavice. Menda bi enako tople iz trenutno najmodernejših materialov lahko dobila v prestižni športni trgovini za 30 evrov, pri enem najboljših sosedov ali prijateljev, kot sami sebe imenujejo naši vrli trgovci, pa bolj običajne za 8 evrov. A teh na mizi nisem kupila in on to dobro ve. In ga gotovo ne moti. Nogavice morajo biti pletene in tople.
Včasih je bilo obdarovanje tudi vzgojno
Tudi meni je »Miklavž« prinesel nogavice. Kolikor se spomnim, se je na ta praznik vedno obdarovalo s sadjem in nogavicami. To je bilo ljudsko izročilo, ki je imelo svoj smisel. Še od starih časov. Ker je pač zima, vsekakor prav pridejo tople nogavice in vitamini. Če se zgledujemo po starih običajih, bomo ugotovili, da v preteklosti obdarovanje ni temeljilo na tekmovanju. Ni bilo pomembno, kdo ima bolj zlato kartico in kdo lahko v trgovini pusti več denarja. Obdarovanje za Miklavža, božič ali novo leto je imelo neki smisel, zadovoljitev osnovnih potreb ali celo vzgojnega.
Pri nas doma je bilo obdarovanje vedno samo simbolično in verjetno sem že zaradi tega proti zapravljanju, ki je samo sebi namen. Zlasti sem proti darilom, ki v večini primerov ne pomenijo drugega kot dodatnega praholovca na polici. Še se spomnim božiča, ko mi je Simon iz Ukrajine prinesel nove pokrove za avtomobilska kolesa. Predvidevam, da zanje ni plačal več kot 2 evra in konec koncev mi je prav on uničil moje, a kljub temu je bilo to eno najlepših božičnih daril, saj se je spomnil name in mi prinesel natančno tisto, kar sem si želela. In to je smisel obdarovanja. Da nekomu po svojih močeh izpolniš malo, skrito željo.
Če sem med vso kramo, ki jo za hude čase skladiščim doma, našla darilo za enega, jo bom tudi za ostale. Med drugim sem se spomnila, da sem na obisku pri enem od prijateljev, ki je pred kratkim postal samski, opazila, da nima posteljnine. Zdaj mu tega ne manjka.
