Še pred enotnim evropskim redom so bili zvončki v tujini zavarovane rastline v Italiji, Češki, Nemčiji in še kje. Celo z mednarodno konvencijo Cites je omejeno trgovanje z njimi. To pomeni, da je treba imeti za vsak uvoz in izvoz od oblasti žigosane papirje. Z njimi država izvoznica jamči, da trgovina s temi čebulicami ne ogroža obstoja vrste v naravi.
Dejstvo je, da so zvončki severno od Alp redkejši, mnogo redkejši kot pri nas. Pri nas vsakdanji kot koprive so po svetu nadvse priljubljene okrasne rastline. Zvonček je res majhen, a cveti, ko še nič drugega ne cveti. In cveti zanesljivo, zdravo in nikoli ne pozebe.
Pred časom se mi je zdelo nerazumljivo, da Nizozemci med čebulicami tulipanov in narcis Slovencem prodajajo čebulice zvončkov. Le kdo jih bo kupoval, če rastejo povsod?
Morda pa elektronske generacije tega več ne vedo. Morda jim je pretežko vstati z zofe. Morda lahkoverno mislijo, da so drugačni, ker so iz trgovine. Kakšen motiv že mora biti, če ne bi bilo kupcev, ne bi bilo prodajalcev. Da nam Nizozemci prodajajo na poljih gojene zvončke, je ena od perverzij globalne trgovine.
Gledat zvončke
Bi šli na izlet gledat zvončke? Morda na avstrijsko Štajersko, v Etzersdorf? Dobro prenašate vožnjo in bi zdržali pot do Ettenstatta na Bavarskem? Ali ste za maratonsko vožnjo do Hamelna na Spodnjem Saškem?
Vsi trije kraji slovijo po tem, da jih zgodaj spomladi oblegajo turisti. Prihajajo od blizu in daleč, da bi se nasitili pogleda na prostranstva zvončkov. V štajerskem Etzersdorfu, ki leži v zgornjem porečju Rabe, tiste reke, ki je dala ime porabskim Slovencem, je zvončkastih poljan za več hektarjev v enem kosu.
Z zvončki zaraslo območje v gozdu nad bavarskim Ettenstattom je veliko okoli deset hektarjev. Z največjim prostranstvom teh cvetlic pa se v Nemčiji ponaša Svinjska gora (Schweinberg) nad mestom Hameln na Spodnjem Saškem. V mestnem gozdu je morje zvončkov široko od sto do tristo metrov in dolgo kilometer in pol.
Še po drugi svetovni vojni so branjevke zvončke na veliko izkopavale in prodajale. Da bi to plenjenje zaustavili, je oblast območje zavarovala. Če je bil včasih Hameln znan po piskaču, ki je iz mesta s piščaljo izvabil vso podganjo nadlogo, je danes znan po – zvončkih.
Kronica, norica
Zvončki iz omenjenih nemških krajev so véliki zvončki (Leucojum vernum). Na Gorenjskem so med ljudmi znani kot kron'ce, na Štajerskem so nórice – ker so nore, da cvetijo še napol pozimi. Kronice so višje od navadnega malega zvončka in imajo širše, travnato zelene in bolj sočne liste.
Njihov cvet je vsaj dvakrat večji in bolj ukrojen na krinolino. Ker so kronice večje od malega zvončka, je tudi vtis, ki ga ustvarijo, močnejši. In pri nas so strožje zavarovane od malega: dovoljeno jih je nabrati samo takšen šopek, ki se ga da držati med palcem in kazalcem ene roke.
Kronice so za vlažno, če ne že kar za mokro, zato jih je težje nabrati s suhimi čevlji kot male zvončke. Ljubijo okolje, v katerem ni velikih nihanj v temperaturi in vlažnosti, zato se v Sloveniji izognejo Primorju. Zvončki so zadovoljni tudi tam.
