Prejšnjo sredo me je poklical znanec, ki ima apartmaje nekje na Obali: »Žena nujno potrebuje pomoč pri čiščenju,« me je vprašal. »Se ti ljubi?« Ni se mi ljubilo, saj že nekaj mesecev delam skoraj brez predaha in si tu in tam rada privoščim prost dan. Kljub temu sem privolila. Nisem revna, a petdesetak je le petdesetak, sem si rekla. Malo me je začudilo, da poleg vseh brezposelnih v bližnji okolici, ki vsi po vrsti tarnajo, kakšna kriza je, on kliče nekoga, ki dela ne potrebuje. Ko sem se potem v soboto zjutraj pojavila na vratih, me je nasmejan pozdravil: »Oj, kako sem te vesel!« Seveda sem odgovorila: »Mene nisi vesel. Nisem prišla k tebi na obisk. Mene plačaš.«
Pa v resnici ni bilo ravno tako. »Motiš se. Že dolgo iščem koga, ki bi mi pomagal pri čiščenju. Zares sem te vesel.« Čeprav je človek brez vprašanj pripravljen plačati 5 evrov na uro, kar po moje niti ni preveč pametno, saj lahko delo kar precej zavlečeš, ima težave pri iskanju pomoči. Prava kriza nas očitno še ni zadela. Vsaj obalnih krajev ne.
Lov za dobavitelji
Po celotedenskem garanju in sobotnem čiščenju se mi res ni ljubilo v nedeljo še plaziti po Ospu za divjimi šparglji. Čeprav sem imela naročilo za dva kilograma. Poklicala sem nekaj znancev, za katere vem, da se ne valjajo v denarju in bi morda želeli zaslužiti kakšen evro. Brezposelni, ki komaj čakajo 20. v mesecu, ko država nakaže podporo.
A glej ga, zlomka, nihče ni imel časa. Le Smilji denar ni odveč, zato se je odpravila v Osp in nabrala šparglje. Ko sem jih v nedeljo zjutraj prevzela, je bila v službi. Torej, edini zainteresirani dobavitelj je zaposlen! Ko sem se z vrečko vrnila v Piran in celo povedala, koliko sem plačala za šparglje, so se tisti »najbolj zaposleni« hudo razburili. Hitro so izračunali, kako bi se jih dalo dobro preprodati, medtem ko zaslužka in dela niso znali povezati.
Krizo imajo lenuhi
Kupljene šparglje sem razdelila v šopke in jih odnesla s seboj na celino. Dostava na dom, z doplačilom. V tem dnevu smo vsi vpleteni nekaj zaslužili in hkrati naročnikom prihranili čas, saj smo jim želeno dostavili na dom. Seveda bi lahko sama opravila vse delo in v dveh dneh zaslužila kar za lep čas osnovnih živil. A meni nabiranje špargljev ne gre tako dobro. Za dva kilograma bi potrebovala vsaj 8 ur. Bližje mi je logistika, transport; od tam, kjer je, do tam, kjer ni.
Medtem ko se nova vlada mrzlično trudi državljanom predstaviti že stoprvi neuporabni program rešitve iz krize, lahko običajni smrtniki najdemo svoje poti zaslužka. In ostanemo neodvisni! Nabiramo šparglje, delamo pri ljudeh, ki so pripravljeni plačati v gotovini. Davčna uprava takšne dejavnosti preganja. Ampak v danem položaju za državo to pravzaprav niti ni slabo. Če delam en dan pri znancu in mi za to plača 50 evrov, mu za to ne izstavim računa in država bo prikrajšana za 8 evrov davka od dohodka. Ta denar bom zelo verjetno porabila za nakupe in plačala 10 evrov DDV. Če ne bi delala, ne bi mogla zapraviti tega denarja in državni proračun ne bi bil prikrajšan samo za ta dva evra razlike, ampak za celotnih 10. No, po tej logiki bi me morala država v teh dejanjih celo podpirati.
Čeprav bom morda komu s to izjavo naredila krivico, bom vseeno sklenila takole: »Na krizo se največkrat izgovarjajo lenuhi.«