Druge možnosti, povprečne, recimo, v pogledu žlahtne dame odrskih desk in metropolitanke Polone Vetrih pač ni. Ker ne obstaja. Ker se tako ustvarja uspeh. Iz črnih ali belih opek. A te se med seboj ne ujamejo in spoprimejo brez discipline. Tudi brez neustrašnega poguma, modrosti in marljivosti ne gre. Prav tako ne brez poštenosti. Do sebe in drugih. Pet vrlin, torej! In hiša uspeha stoji.
Povsem bela je. V njej pa vaze, svečniki, kamenčki iz Mrtvega morja. Niz veličastnih spominov. Na sleherni pedi meščanskega stanovanja Polone Vetrih. Spominov na London, New York, Benetke. Še veliko drugih je. Opomnikov, kako se pravo zlato svetlika v skromnosti. V potovanjih. Raziskovanjih. V čisti duši. Brez laži in podtikanja. Brez pretvarjanja. Za brezmejno zadovoljstvo. In z njim za veličasten uspeh. Za dosežek, da se imamo čudovito. Kar je v očeh Vetrihove daleč največji uspeh. Zato jo prežema strah. Kako bo jutri? Pa ne zavoljo ekonomske krize. Ampak pretečega propada civilizacije. Ker so vrednote zasmehovane. Ker je mladina nevzgojena. Zaradi odraslih, kakopak. Ker so zavozili. Na napačno pot. Tja, kjer ni ponosa. In tudi ne uspeha. Zato poziv k uporu. K oživljanju skromnosti. Iskanju pravih poti. Ampak, tako Vetrihova, brez lenobe, lepo prosim. In če pri tem ne uspemo narediti koraka naprej, uberimo vsaj enega nazaj, da le ne bomo stali ves čas v eni in isti mlaki. Ker je to pogubno. Kot utegne biti usodno, da jo mahnemo po sosedovi poti. Kajti vsakemu je namenjen ne sosedov, ampak njemu lasten uspeh. Drugačna zgodba. In prav za vsako, je neomajna Vetrihova, je treba napeti tudi povsem zadnje atome moči.
Ampak že rimski cesar Julij Cezar je slovel po reku Prišel, videl, zmagal (Veni, Vidi, Vici, op. p.). Uspeh je požel z iznajdljivostjo, verjetno tudi s kančkom sreče, a brez pretiranega truda.
O, ne, ne, dragi moji! Uspeha ni, če ni discipline, trdega dela, poguma in modrosti. In seveda iskrenosti. Tudi Julij Cezar se je moral truditi. Uspeh je gradil od malega. In vsak dan v letu. Nikoli ni popustil. Pa še moder je bil. Zato mu je uspelo. No, ampak z uspehi se ne gre šopiriti. Ker je to butasto. Bolj plodno je pretuhtati, kaj dobrega smo naredili, kaj spodbudnega dali človeštvu.
In kaj ste o tem iztuhtali?
Da nisem bila nikoli sebična. Da sem se vedno razdajala. In da sem ljudi obdarila z iskrenostjo. Pa saj že pregovor pravi, da žanješ, kar si sejal. In moja žetev je res lepa. Zato še naprej sejem dobro. Predvsem poštenost. S tem, da sem v prvi vrsti poštena do sebe. Da si priznam, kako zelo sem ga pokronala. Pri tem pa ni dovolj, da zamahnem z roko in rečem, da bo jutri pač boljše. Ne, ne! V roke se je treba vzeti in poiskati vzroke za napake. Le tako smo jim namreč kos in le tako lahko postanemo modri. Z izkušnjami. In če imamo seveda srečo.
Brez nje se za uspeh torej lahko obrišemo pod nosom.
Pravzaprav ne. Ko omenjam srečo, nimam v mislih sreče v pravem pomenu besede, ampak trdo delo. Natančneje zagnano opazovanje sebe in drugih. Sveta. Da uzreš prave stvari, posrkaš prava navodila. In z leti postaneš moder. Sofia Loren, ki je kuharsko knjigo naslovila v slogu, da se je rodila modra, torej nima prav. Moder se po mojem ne moreš roditi. Na svet lahko prideš le malo manj ali pa malo bolj brihten. Ne pa moder, dajte no!
Tako je govoril tudi švedski zdravnik Axel Munthe (osebni zdravnik švedske kraljice Viktorije, op. p.). Zapisal je, da prej ko spoznamo, da je usoda v nas samih in ne v zvezdah, tem bolje je za nas.
Pa še nekaj je nujno. Da imamo pravo željo. Realno. Uresničljivo. Jaz si recimo lahko zaželim Ljubljanski grad, pa ga seveda ne morem dobiti. Če se še tako napenjam. Ne gre! No, lahko pa si zadam povsem materialni cilj. Z željo, da se bo o meni veliko govorilo in pisalo. Da bom opazna. Da bom živela v izobilju. Ja, in takšen cilj lahko tudi dosežem. Ampak, veste, to je uspeh zelo kratke sape. To je plehkost. Poznam kar nekaj takšnih, ki si lahko privoščijo razkošne avtomobile, najdražje jahte, hotele z zlatimi pipami, ampak to ni to.
Kaj konkretno mislite s tem?
To ni zadovoljstvo. To ni uspeh. Pa saj teh ljudi konec koncev prav nič ne osrečuje. Razen morda kakšna reč za pičlih pet minut. Na primer predstava, do katere pa sploh nimajo nikakršnega odnosa. Preprosto se zleknejo na stol in rečejo, no, zdaj me pa spravi v dobro voljo. Saj nisem psihiater, za božjo voljo! Zakaj pa naj jih spravim v dobro voljo, če so a priori slabe?
(Pri tem jo naval jeze na mah požene na noge. Povsem enak prizor tistemu, ko ji pokrovko dvigne predolgo čakanje v nepremični vrsti ali pa ko ji ne uspe parkirati avtomobila. In da se negodovanju zaradi takšnih vsakodnevnih malenkosti izogne v velikem loku, je še kako rada doma. Med spomini. In težkimi knjigami, zloženimi na rahlo že upognjenih policah. Med njimi so tudi življenjski izreki, ujeti med modre platnice. Ki jih po nekaj ubranih korakih gor in dol po sobi odtrga od knjižnih sodrugov in se zatopi v listanje. Medtem z levico z mize na slepo pograbi še naočnike, jih povleče na nos in neslišno bere. Na eni pa na drugi, tretji, četrti strani. Nato se z otroško vzhičenostjo vzravna in najdeno misel zdrdra. Z izbrano mimiko, kakopak. In z zlepa neprezrtim igralskim šarmom, s katerim je prepričala že davno. Na študiju igre v Londonu. Od koder se je vrnila s titulo najbolj nadarjene študentke in najšarmantnejše igralke.)
Nikar ne poskušaj postati uspešen človek, ampak človek vrednot. To misel je na papir prelil veliki znanstvenik Albert Einstein. In prav ta izrek je ključno sporočilo zgodbe o uspehu. Kar bi morali v prvi vrsti na znanje vzeti vsi politični veljaki.
Zakaj?
Samo poglejte, kako se šopirijo, si nenehno kaj podtikajo, med sabo obračunavajo. Sila veliko dela imajo sami s sabo. In zaradi tega so največji zvezdniki. Povejte mi, se še komu v naši državi namenja toliko pozornosti? In da je mera polna; pri tem na veliko opletajo z uspehom. A kaj, ko ta ni niti zavidanja niti hvale vreden, ampak zgolj prezira. Pa saj se še obnašati na znajo. Za nameček so še vsi po vrsti na sodišču, ker so se zmenili, kako bodo državo pokradli. Ampak kdo jim kaj more! Sodbe tako ali tako ne bo nobene. Kaj ni to žalostno! Mi pa vse to prenašamo.
Ampak takšno oblast je izbralo ljudstvo. Mi vsi.
In veste, zakaj? Ker se po eni strani resda nad vsemi rečmi neprestano samo pritožujemo in godrnjamo, po drugi plati pa smo navadni hlapci. Ja, zato! Ampak to ni recept za uspeh. Daleč od tega. Zato se ne dam in zato še vedno prav ob vsaki priložnosti povem svoje mnenje. Ne glede na to, ali je to dotičnim všeč ali ne. No, in če bi še drugi tako postopali, potem se ne bi imeli česa bati, kajti nič več se ne bi dobrikali šefom in govorili, kako so jim všeč, ampak bi storili odločilen korak naprej. K iskrenosti. Res pa je, da bi jih najprej verjetno dobili po buči. Kot sem jih sama.
Od koga?
Od marsikoga. Še zlasti prva leta igranja. Ja, precej hudo je bilo. Vse to predvsem zaradi moje iskrenosti. Ker sem vsem povedala, kar jim je šlo. Pa ker nisem spadala v nobeno skupino in se nisem nikomur podrejala. Krivo je bilo tudi moje drugačno razmišljanje. Ker nisem tulila v njihov rog. In tako je še danes. Če vsi pijejo pivo, bi ga morala še jaz. Pa zakaj, če imam raje penino! Ampak tako ozki smo samo Slovenci. V Angliji in Ameriki ni tako. Tam cenijo znanje, izkušnje. Tam si deležen nemalo spodbude, spoštovanja. Pri nas pa namesto tega dobiš zgolj ploho zasmehovanja.
Kako so vas zasmehovali? S čim?
Ker sem obiskovala klasično angleško akademijo, sem se seveda izpilila tudi v klasični angleščini. Saj veste, tisti, ki za ušesa res malce nenavadno zavija. Ampak takšna je. In meni je všeč. Vsem pa očitno ne, saj so nekateri v tem videli priložnost za norčevanje. Ja, iz moje izgovorjave angleščine so brili strašanske norce. In to tisti – kar sem pozneje izvedela – ki sploh ne znajo angleščine, kaj šele klasične.
Značilna slovenska zavist, bi lahko rekli.
Ja, še eden od številnih takšnih primerov. Za dolg seznam jih je. Pa saj jih človek tudi prešteti več ne more. Kot da ljudje ne bi hoteli razumeti, da čim naredijo kaj slabega, se jim slabo prej ali slej vrne. Kot bumerang. Povrhu jih slaba dejanja naredijo grde, bolne, nesrečne in hudobne. Ampak ko enkrat razumemo takšne ljudi, ki sejejo samo grde reči, in ko dojamemo še njihove tegobe, takrat se nas norčevanje in zasmehovanje ne dotakneta več. Pa sva spet pri modrosti. Ja, to, kar imamo v glavi, je naša največja vrednota. Pa to, seveda, da delamo, kar čutimo. Ne kar nam drugi zaukažejo.
(Vnovič poprime za nebeško obarvane platnice. Tokrat začne listati z zadnje strani. A opravilo je sila kratko. Misel je že nared, da jo prebere. V angleškem jeziku. S klasičnim naglasom. In klasičnim pridihom. Sledi še prevod.)
Poslušaj svoj glas in ne drugega. Ja, tudi ta modrost drži kot pribita. Kar sem izkusila na lastni koži. Nikoli ne bom pozabila, ko sem nekega zame izjemnega človeka povprašala za nasvet, pa mi je odgovoril, naj ravnam natanko tako, kot čutim in kot mislim, da je prav. In res. Tako sem postopala, nič drugače. In se je obrestovalo. Seveda daleč od tega, da na poti ne bi bilo trnja.
Potem drži, da je treba iti skozi pekel, da prideš do uspeha?
Ja, lahko tako rečem. Saj če nam je preveč postlano s cvetjem, potem se preprosto ne potrudimo dovolj. Ne damo vsega od sebe. Tudi samokritičnost popusti. Brez nje pa na uspeh ne gre računati.
(Pri tem hiti časovno kolesje sukati daleč nazaj. Tja do osnovne šole. V čas, ko ni bilo smeha. Bil je en sam jok. Zaradi nepopisnega nezadovoljstva. Dolgočasja. V šoli, na vsakem koraku. Ker ji ni bilo nič povšeči. Nič zanimivo. Potem pa je – značilno zanjo – udarila po mizi in sklenila, da je bilo cmerjenja dovolj. Zavihala je rokave in krenila na pot. Igralsko. In uspelo ji je. Ker je bila do sebe nadvse stroga. Ker je bila samokritična.)
Samo odločen moraš biti in gre. Pa učiti se moraš. Na vsaki stopinji. Veste, tudi s pogumom je tako. Tudi tega se lahko naučiš. Nič drugače ni pri humorju. In pri tem uku se je res vredno potruditi, saj ni nič lepšega kot sobo napolniti s smehom. Pa tako malo je treba za to. Ko me je namreč pred kratkim opazil gospod med igranjem klavirja, se je začudil nad mojim znanjem. Seveda bi ga lahko s kakšno ne ravno najbolj izbrano reakcijo hitro spravila v neprijetno situacijo. Pa ga nisem. Ampak sem mu nagajivo odvrnila, da tudi sama nisem vedela, da znam tako dobro igrati. In tako sva se smejala. Oba. Na vsa usta. Kaj ni to lepo.
Tako uglajeno in s humorjem odpravite tudi trgovko, ko vas prepričuje o nakupu kreme proti gubam?
Ne, sploh ne. Takrat sem bolj resna. Ker ne maram, da so ljudje tako plitki. Če bi mi namreč namenila vsaj en daljši pogled, bi opazila, da nimam skoraj nič gub. Kakšna krema za lifting torej! In kakšne operacije! Dajte no! Požvižgam se na to. Ker se namesto tega raje postavim na glavo. Z jogo namreč prekrvavim možgane, poskrbim, da imam lepo kožo, in za harmonijo notranjih organov. Konec koncev sem po treningu še boljše volje. Kakšna krema! Saj ni kreme, ki bi omogočala vse to. (Smeh.)
S takšnimi strankami se kozmetičnim trgovkam torej ne pišejo lepi in tudi ne uspešni časi?
Ampak to ne zaradi mene in meni podobnih, ampak v prvi vrsti zato, ker so se očitno znašle na napačni poti. Ker so segle po nepravi opeki.
Po črni?
Ja. Zato bi jim svetovala, naj vendar prisluhnejo sebi, svojemu glasu. Naj izberejo drugačno pot. Naj odkrijejo, kaj jih veseli in osrečuje. Daleč največji uspeh je namreč ta, da se imaš dobro. S pravimi ljudmi. Zato seveda nimam prav veliko prijateljev. In jih tudi nočem imeti, kajti s tistimi, ki jih imam, sem zelo tesno povezana. Ker razmišljajo na moj način. Z vsemi drugimi, ki drugače razmišljajo, pa tako ali tako ne morem gojiti prijateljstva. Zakaj pa bi ga? To bi mi namreč vzelo vse preveč energije. To pa še kako potrebujem.
Za nove projekte?
Morda. (Se hudomušno in skrivnostno nasmehne. In že spet popestuje izreke. In prebere tistega, ki pravi, da zlepa ne smeš na glas povedati svojih želja, saj se sicer ne izpolnijo. Zato o načrtih molči. Navrže le, da še vedno premore prav toliko moči in zanosa kot pred tridesetimi pomladmi. In še vedno je pripravljena na nove podvige, nove začetke. Pa ne samo doma, ampak tudi onstran meja. Vrata stanovanja bi preprosto zaklenila, ključ potisnila pod predpražnik in šla. Ker noče spati na starih lovorikah. Ker se noče uspavati. Zato jo žene naprej.)
Treba je biti dejaven, na kar poskušam opozoriti tudi tiste, ki me ogovarjajo, da je meni lahko, ker pač vadim jogo. Ja, madona, pa jo dajte še vi, jim rečem. Res je sicer, da joga ni za vsakogar, izberejo pa lahko kaj drugega. Poglejte, koliko različnih telovadb je danes na voljo. A saj veste, kako pravi stara modrost: nikar ne svetuj neumnemu. Zato jih nič več ne prepričujem. Ker me to dodobra utrudi.
Ampak prej ste rekli, da vselej poveste svoje mnenje? Da ste vedno iskreni?
Res je. Zato se tudi zelo težko ugriznem v jezik. Še posebno takrat, ko bi ljudi rada opozorila, da uspeh ni samo slava, ampak da so uspeh tudi druge reči. Recimo kuhanje. Na kar me je pravzaprav opomnila sestra, ko me je že pred časom poklicala iz Londona, kjer stanuje, in povprašala, kaj počnem. In ko sem povedala, da s predpasnikom tekam po kuhinji, so se ji pocedile sline. Zatrjujoč, da nihče ne kuha tako slastnih dobrot, po katerih bi si jedci še dolgo oblizovali prste, kot prav jaz. Ja, lepo je slišati, da te kdaj tudi kdo pohvali, kajne? Tega pa je sila malo. Premalo. Ampak uspešnim to ne pride do živega.
Katera Slovenka je recimo uspešna?
Joj, ne vem. Veliko jih je. Zlasti so to znanstvenice, strokovnjakinje na različnih področjih. In številne med njimi ustvarjajo v tujini, saj pri nas vse prevečkrat podpiramo povprečnost, višje pa ne zmoremo pogledati.
Imenujte vsaj eno.
Imena mi pa res ne gredo z jezika. (Smeh.) A za Almo Karlin že lahko trdim, da je bila punca in pol. Bila je ena prvih, če ne prva, ki je po prvi vojni prepotovala svet, svoje poti pa je natančno popisala. Antropološko in sociološko. Bila je tudi imenitna risarka, fotografinja, govorila je 10 jezikov, igrala klavir in še bi lahko naštevala. Znala je napraviti celo odlično švicarsko čokolado. Ja, pa tudi slikarke Ivane Kobilca ne gre spregledati. In velike Duše Počkaj. Igralke od A do Ž.
Vse tri so dodobra zaznamovale 20. stoletje. Katere Slovenke pa puščajo sledi zdaj in ta trenutek?
Svetlana Makarovič zagotovo. Ko se bova poslovili, se bom verjetno spomnila še kakšnega imena. Sicer pa: saj kmalu bova pa tudi že medve na vrsti, kajne? (Smeh.) Kakšna krema za lifting. In kakšne operacije! Dajte no! Požvižgam se na to. Ker se namesto tega raje postavim na glavo. Če vsi pijejo pivo, bi ga morala še jaz. Pa zakaj, če imam raje penino! Ampak tako ozki smo samo Slovenci. Ne, ne dam se! Zato še vedno ob vsaki priložnosti povem svoje mnenje. Ne glede na to, ali je dotičnim všeč ali ne. Moder se po mojem ne moreš roditi. Na svet lahko prideš le malo manj ali pa malo bolj brihten. Ne pa moder!
