Grem po pravi poti? Sledim resnici ali zablodi? Dobro je, da odidemo po odgovore tja, kjer jih vedno znova najdemo. Rešilne bilke in drevesa spoznanja. Spet drugič je treba v neznano. Pot do Svete Gore pri Novi Gorici, kjer živi in dela pater Bogdan Knavs, se že sama po sebi zdi kot mistično popotovanje.
Po vzponu med morjem dreves te pričaka veličasten razgled na dolino. Nežno je zasnežena, kot bi bila popudrana, po njej pa elegantno vijuga smaragdna Soča. Že ob vstopu v mogočno svetlo cerkveno poslopje zadiši po mahu in smrekovih iglicah. Vse prežema prijetna tišina, o kateri lahko v mestih le sanjamo. »Zakaj jaz? Sem kot proletarec, del ljudstva, navaden človek res tako zanimiv?« odzvanjajo prva vprašanja Bogdana Knavsa, ki jih smejoč se naniza ob našem povabilu na prvi Onin intervju v letu 2013. Da, nekdo, ki opozarja na nesnažnosti v lastnih, cerkvenih vrstah, je prava izbira. Sogovornik, gvardijan frančiškanskega samostana na Sveti Gori, lahko da novo upanje.
Skromnost je lepa čednost, pravi pregovor, čeprav včasih v resničnosti zvodeni. Kako veste, kdaj gre pri človeku za resnično in kdaj za lažno skromnost?
Sem proti predalčkanju ljudi. Vsak človek je svet zase in nekaj posebnega. Otroci so v tem smislu najboljši pokazatelji resnice. Povedo, kar jim leži na duši, niso narejeni, izumetničeni. Prepričan pa sem, da tudi odrasli v odnosih z drugimi hitro vidimo, kdo je pristen v komunikaciji in kdo se spreneveda. Slednjega se je seveda najbolje izogibati, saj ne prinaša prav veliko dobrega. Pri njem v resnici nikoli ne veš, kaj namerava, in ti zato lahko precej škoduje. Prava skromnost se kaže v dveh lastnostih: velikodušnosti in usmiljenju. Pomembno je zavedanje, da nam je bilo veliko dano, in da znamo to deliti naprej. Temeljno je tudi priznanje samemu sebi, da smo včasih nemočni in potrebujemo usmiljenje. Prav tako pa znamo biti vedno usmiljeni tudi do sočloveka.
To pa ni prav lahka naloga.
(Smeh.) Še preden se dodobra razgovorimo, predlagam malo pokore. (Dvigne glas, kot bi pridigal.) Koliko ste kaj grešili zadnje čase?
Kako, prosim?
(Ustnice se mu raztegnejo v nasmeh, ko na mizo postavi steklenico.) Izvolite šilce svetogorske pokore! To je naš domači zeliščni liker. Za katera zelišča gre? O, to je pa skrivnost! Če bi zelo grešili, bi dobili kar vso steklenico za domov. (Smeh.) Ljudje so zelo pametni. Eden od obiskovalcev mi je rekel: »Jaz ne le grešim, temveč tudi v grehu živim!« Saj veste, to v cerkvenem jeziku pomeni, da živi z dekletom, a še ni poročen. Pa sem mu dal ves liter za domov in dodal, naj me obvesti, če se bo stanje kaj izboljšalo, da naprej uredimo, kar je treba. (Smeh.) Malo šale. Moj oče je bil veliki šaljivec, jaz sem prav tako. Tukaj se veliko nasmejimo. Človek se mora znati pohecati. Tudi sam iz sebe.
Hm, smeh in spokojnost. Popolna kombinacija za odlaganje bremen vsakdana, kajne?
Tako je. Mnogo ljudi čuti, da je tu na Sv. Gori posebna pozitivna energija. Romarji hodijo k nam na spoved tudi od zelo daleč. Z avtobusi se pripeljejo. Verjetno jim prija tukajšnje občutje miru.
Sprejmete k spovedi tudi nekatoličane?
Seveda. Na pogovor sprejmem vsakega človeka, se pa ponavadi pride spovedat katoličan. Pri katoličanih je spoved izkustvo zakramentalne skrivnosti. Prav zato ne bi bilo prav, če bi v njo kogar koli silili. Kot duhovnik nikogar ne vprašam, ali je veren ali ne. Vsakdo je dobrodošel, to je osnovna značilnost Sv. Gore in frančiškanov na splošno – ta odprtost do ljudi.
Na Sv. Gori je seveda tudi vaš dom, ne le služba. Kako poteka zimski vsakdan?
Tukaj živimo z brati, dvema sestrama in še z enim gospodom in gospo, ki nimata otrok. Bratje vstanemo vsako jutro ob pol sedmih. Sledita skupna maša in zajtrk. Nato ima vsak svoje naloge. Kot predstojnik imam precej različnih obveznosti. Poleg teh moram biti vedno na razpolago za pogovor ljudem, romarjem. No, roko na srce, vmes najdem tudi kakšno minuto za facebook. (Nasmeh.)
Ali je v obdobju krize potreba po pogovoru večja ali so ljudje bolj apatični, se bolj zapirajo vase?
Apatičnost se mi zdi splošna slovenska značilnost. Bolj bi morali verjeti v to, da obstaja upanje. Res ni vse tako hudo. Bodimo pozitivni. To je dolžnost slehernega kristjana. Vsakega človeka.
Katero poslanico bi predali ob novem letu Slovencem, posebno našim bralkam, saj je priloga Ona namenjena v prvi vrsti njim?
Na splošno si želim, da nihče več ne bi trpel pomanjkanja osnovnih dobrin, hrane in ogrevanja. Tukaj naj se zbudi vest veljakov in barabinov, ki so pokradli na kupe denarja. Verjamem, da ima vsak človek v sebi potencial, da se izboljša! Ne smemo zanemariti duhovnih in kulturnih danosti v človeku. Vsakdo potrebuje tudi ljubezniv pogled in dobro knjigo. Čustveno hrano. Glede žensk pa – ostanite takšne, kot ste! Bog vas je ustvaril kot nekaj posebnega. Moški z vami ne moremo tekmovati. Oba spola se morata bolj zavedati, da nista drug drugemu sovražnika, temveč se pomembno dopolnjujeta. Naj si prisluhneta! Ženske pogosto podpirate tri vogale hiše pa še kakšnega. Ste duša družine in skupnosti. Oplemenitite to svojo danost!
Kako se lahko oplemenitimo?
Tako da same sebe spoštujete, se zavedate svoje enkratnosti. To spet pomeni, da ne tekmujete z moškimi. Feminizem vas in nas je v marsičem zapeljal v zgrešene vode. Mislim, da ste ženske toliko pametne in zrele, da znate same presoditi, kaj je za vas dobro in kaj ne.
In da lahko počnemo več stvari hkrati, pa so vse dobro opravljene?
Na to vprašanje ne bom odgovoril. Nanj odgovorite same.
Po eni od teorij naj bi bilo glavno zlo sodobnega sveta poblaznelo potrošništvo. Ta psihoza ne pojenja.
Hja, morda pa je vsaj ena dobra stran krize – da kupujemo manj. Tisti, ki še lahko. Si posledično vzamemo več časa zase in za svoje bližnje, prijatelje. Za dialog v družini, državi in Cerkvi. Pogovori, začinjeni z iskrenostjo in smehom, ter stvari, ki jih za svoje ljudi ustvarimo sami z ljubeznijo, so v resnici največ vredni.
Se opravičujem, pravkar sem opazila, da imate na sebi prav posebno zapestnico, spleteno v tehniki makrame, ki je trenutno zelo modna. Kje ste jo dobili?
(Se malce v zadregi nasmehne.) Zadnjič je imel neki fant pri meni birmo in njegova sestra mi je to zavezala za srečo. Sem si rekel, toliko časa, kot bo ostala na zapestju in se ne bo strgala, toliko časa jo bom imel. Zakaj pa ne?
Se popolnoma strinjam, lepa je, skoraj v barvi Soče. Po rodu ste Gorenjec in občutek imam, da vam je Primorska precej zlezla pod kožo.
Drži. Pred dvema letoma, ko sem prišel, mi je bilo sprva težko, saj sem bil navajen prejšnjega okolja – ljubljanske Šiške. Potem spoznaš, v kakšne čudovite kraje si prišel. Sonce in bližina morja imata čudovit vpliv. Ljudje so odprti, pozitivni in spoštljivi. Cenim njihovo bojevitost. Tukaj na meji so se morali bolj boriti in ozemlja ne jemljejo kot nekaj samoumevnega. Všeč mi je borbenost. Tudi pri športu. Ni hujšega kot mlačen človek, ki se vleče kot megla. (Smeh.) Tu se res čutim sprejetega. Ja, rad imam Primorsko.
Menda vam je pri srcu tudi glasba, ki niti približno ni cerkvena.
(Glasen smeh.) O, brez skrbi! Imamo radio, sicer precej star, in večkrat ga prižgemo. Tudi sam poslušam glasbo, predvsem v avtu. Nadvse rad imam dalmatinske napeve, denimo Da te mogu pismom zvati klape Maslina. To je za sprostitev, zraven seveda tudi zapojem.
Drugo leto vam bo potekel mandat. Kam potem?
Ne vem, ampak ne bojim se. Kamor koli bom šel, bom našel dobre ljudi. Kdo ve, kam me bodo poslali šefi. Morda na Antarktiko ali v Gvatemalo. (Nasmešek.)
Znani ste po tem, da pozivate k odkrivanju in odpravljanju nepravilnosti v Cerkvi, predvsem finančnih. Ste imeli oziroma še imate veliko težav zaradi tega?
Kot duhovnik bi bil nepošten do sebe, ljudi in tega, kar oznanjam, če se ne bi odzval in odzival. Spoštovati moram svojo vest. Bolečino, ki sem jo začutil pri svojih vernikih, sem preprosto posredoval naprej. Ne zatiskajmo si oči. Ne le, da smo razočarani nad državo, tudi Cerkev je začela nekoliko šepati. Ljudje pa jo potrebujejo za moralno podporo, zato si ne moremo več privoščiti pometanja pod preprogo, kot smo bili vajeni doslej. Dejstva je treba jasno povedati, prevzeti odgovornost, podati opravičilo in rešiti, kar se da. Brez tega je naša verodostojnost zelo vprašljiva.
Menite, da smo se Slovenci kot narod ne glede na veroizpoved zmožni združiti za skupno dobro ali bomo še naprej vlekli vsak na svoj konec in kazali s prstom drug na drugega?
Nujen je konsenz. Medsebojno poslušanje in spoštovanje. V prvi vrsti je treba poskrbeti za ljudi, ki nimajo za položnice, za lačne otroke. Ob takšnih temeljnih temah so razprave o tem, kdo je levičar in kdo desničar, popolna izguba dragocenega časa.
Življenje zares prehitro mineva, sploh če te napade bolezen. Menite, da je človek sam sebi najboljši zdravnik?
Ne bi rekel najboljši, zagotovo pa prvi zdravnik. Vsi občutki tesnobe, žalosti in bolečine prihajajo od znotraj. Prav zato je toliko bolj pomembno, da se znamo sprostiti in razveseliti, prisluhniti samemu sebi. To je v današnjem svetu postala svojevrstna umetnost. (Nasmeh.)
Kaj si želite zase osebno v novem letu?
Izpolniti svoje poslanstvo kot duhovnik – ne da bi me bilo ob tem strah. Pred samim seboj in ne nazadnje pred Bogom. Moja največja želja je, da bi vsi ljudje ob meni kot posrednikom med Bogom in njimi začutili mojo vernost, se počutili spoštovane in sprejete. Rad bi tudi ohranil pogum, če lahko temu tako rečem. Mnogi so mi rekli: »Prosim, samo ne odnehaj!« Želim si, da bi še naprej govoril, kar si mislim, in me ne bi premamila nobena nagrada. Pravzaprav je tudi ne potrebujem, saj sem srečen, kjer koli sem. Le tako najdem življenjski smisel.
Nam zaupate še kakšno svoje reklo, modrost, ki ji sledite?
Seveda: »Po božji milosti pa sem to, kar sem!« Torej da se kot človek zavedam svoje šibkosti in pomanjkljivosti v primerjavi z Bogom.
Kakšen je vaš pogled na občutek krivde, ki človeka spravi na kolena, ga razžira, medtem ko mu vera ponuja obliž za rano?
Kot že rečeno, pa ni odveč ponoviti: kadar smo ga v čem polomili, je treba to popraviti in obžalovati. Brez tega ni ne katarze ne očiščenja. Seveda pa te sama spoved še ne bo oprala krivde. Krivico moraš tudi popraviti.
