Ni ga boga, ki bi si vas upal ugrabiti

Nekaj kilometrov pred njenim izlivom v Jonsko morje so izkopali tudi preročišče mrtvih, ki ga je omenjal že Homer. Od tam, kjer se pod Joanino – nekdanjim sedežem poslednjega mogočnega turškega paše, danes pa sodobnim mestom ob avtocesti proti zahodnemu robu Grčije – odceja z gora v slapičih in nato včasih dere, včasih polzi proti izlivu v Jonsko morje, naredi reka Aheron dobrih 52 kilometrov. V milijonletjih svojega obstoja je vrezala v skale stometrske tesni in v dno izvrtala tolmune. Ves čas čista, igriva, nenavadne modrozelene barve nas neverjetno spomni na Sočo, čeprav je veliko bolj nebogljena.

Had, kralj temnin

Ne meni se za svojo pomembno vlogo v človeških mitih – prek nje naj bi brodar Haron v čolnu prevažal duše v podzemlje, da začnejo svoje zagrobno življenje. Ni jih hotel prepeljati zastonj, od vsake je vzel novčič, zato so mrtvim položili majhen kovanec pod jezik. Tistega, ki ga ni imel, je neusmiljeni brodnik za vedno pustil na bregu, nesprejetega tako v svetu živih kot v svetu mrtvih. Had, bog podzemlja, je bil eden treh Kronosovih sinov, ki so si razdelili svet, in je potegnil najkrajšo: Pozejdon je dobil vode in Zevs vse drugo, Had pa je postal kralj temnin.

Devetkrat oviti Stiks

V te zasmrtne temnine se je, prav prek Aherona, podal tudi Odisej, ko je spraševal za usodo svoje poti domov. In prek Aherona je šel Orfej iskat nepozabno Evridiko, da bi jo rešil smrti in podzemlja, a se je, nespametnež, kljub prepovedi ozrl nazaj in jo spet izgubil. V Aheron je mati pomočila Ahila, da je bil neranljiv povsod, razen na peti, za katero ga je držala.

Po nekaterih zgodbah je k Hadovemu podzemlju sodilo pet rek: Aheron, reka obžalovanja, Kokitus, reka objokovanja, Flegeton, reka ognja, Leta, reka pozabljenja, in Stiks, osovražena reka, najmogočnejša, devetkrat ovita okoli kraja posmrtnih temnin. Polbogove, ki so nanjo prisegli pa prisego prelomili, je Zevs prisilil piti iz nje, kar jim je za vedno vzelo glas. A prav lepi modrozeleni Aheron naj bi bil v resnici nadzemni del Stiksa, reke, ki je mrtve dokončno ločila od življenja.

Za srhljive zgodbe, ki so jih ljudje v davnini napletli okoli nje in si jih predajajo še danes, se reka pač ne meni. S svojo čudovito okolico, ki sodi v zavarovano Naturo 2000, zanika strahove. V vročih grških poletjih seva hlad, njena voda nikoli ne preseže 15 stopinj. Bregovi večno ostajajo zeleni, po levem in desnem je mogoče hoditi. Še več, obiskovalci se podajajo v njeno strugo in napredujejo po kamnih navzgor proti soteski, ki s skalami kaže naravnost v brezoblačno nebo. Aheronove vode naj bi bile tudi zdravilne. Zagotovo te njihov hlad ozdravi pritiskajoče grške vročine! Pohodnikom je na voljo kar nekaj prijaznih trekingov, nižje doli pa tudi kajaki, kanuji in celo jezdni konji, ki znajo ubirati varne stopinje po vodi.

Kri in lepota

Zahajajoče sonce vsak večer krvavo odseva v jezercih, ki jih Aheron ustvarja v svoji delti, ko se poskuša pri Amudii izliti v Jonsko morje. Amudia ima gotovo eno najlepših peščenih plaž na zahodnem robu Epira. Za nas vsi ti predeli sploh niso tako daleč – dobrih sto kilometrov do Trsta, od tam 26 ur z modernim trajektom do Igumenice, nato pa še slabih sto kilometrov navzdol ob obali Jonskega morja proti kraju Preveza, ki je na vseh kažipotih (ti so najprej v grščini, nato pa vedno sledijo še v latinici). Amudia leži južno od turistično razvpite Parge. Videti je, kot bi s svojo polmesečasto obliko, ki sledi plaži, preprečevala Aheronu, da bi se z vsemi vodami naenkrat zlil v morje; tako pa se mora nabirati v jezercih, mokriščih in jarkih, le njegov levi rokav malo pod Amudio svoje hladne vode pošilja neposredno v objem toplega Jonskega morja.

Turistični biser

Seveda je Aheron tudi v Amudii dobrodošla turistična privlačnost. Izleti z ladjicami po reki navzgor so prijetni, saj je na zavarovanem območju videti številne vrste živali, zlasti ptic, metuljev in posebnih temnomodrih kačjih pastirjev. Višje gori ob reki, na pečinah, gnezdijo tudi številne manjše ptice roparice. V teh časih se ne branijo niti kakega odvrženega sendviča, »hitra prehrana« prodira povsod. Kljub temu pa je mogoče reči, da Aheron še ni pretirano turistično oblegan. Še lahko pol ure, celo več, čisto sam kolovratiš po senčni poti ob bregu. Potem meditativni mir, ki ga uspavajo nihajoče sence obvodnih dreves, nenadoma prereže kričanje … in z nasprotnega brega se začne spuščati v vodo pogumna angleška družba, ki ni povsem pripravljena na mraz žive vode. Nekateri poskušajo kreniti proti toku navzgor bosi, a morajo kmalu odnehati. Pametnejši žrtvujejo superge in z njimi zabredejo v vodo. Včasih je visoka le do gležnjev, a znenada se v nevidnem tolmunu znajdete v njej tudi čez pas. Kričanje ob negotovem bredenju in seveda stalnem fotografiranju odmeva tako, da bi zanesljivo preplašilo še boga Hada. Zato so danes duše na Aheronu varne. Ni ga boga, ki bi si upal katero ugrabiti in z njo pobegniti v podzemlje, kot je Had ugrabil prelepo Perzefono: šele po številnih katastrofah in dolgih pogajanjih med bogovi ji je dovolil, da je dve tretjini leta živela na zemlji, le tretjino pa z njim v podzemlju.

Pogovori z mrtvimi

Le štiri kilometre pred Amudio leži na griču nad Aheronovo delto preročišče mrtvih Nekromanteion. V kraju Mesopotamo so do izkopanin tlakovali lepo, široko cesto, ki da vedeti, da se bližaš nečemu res pomembnemu. Ograja okrog najdišča je opremljena s pojasnjevalnimi tablami.

Nekromanteion je omenjal že Homer, za njim Herodot, končno pa so ga grški arheologi dejansko našli in v 50. in poznih 70. letih prejšnjega stoletja izkopali ostanke. V zgodovini so na istem kraju postavljali še druge verske stavbe, tako da so danes zidovi vseh vrst pomešani drug prek drugega. Najdišče tudi zdaj še obnavljajo.

Grško preročišče za srečevanje z mrtvimi Nekromanteion je bilo eno najpomembnejših v stari Grčiji sploh, posvečeno Hadu in njegovi ženi Perzefoni, vladarjema podzemlja. Delovalo je do 167 pr. n. št., ko so ga razrušili Rimljani. Tod naj bi bil tudi eden neposrednih vhodov v Had. Bilo naj bi obokano kot hladna, močno odmevajoča jama. Pred spustom proti njegovemu središču, kjer je bilo mogoče prisluhniti napovedim iz posmrtja, so se obiskovalci usedli k tihemu, a bogatemu obedu, začinjenemu z mamili. O doživetjih niso smeli nikdar spregovoriti, sicer bi jih Had vzel k sebi. Na poti skozi kamnite labirinte v srčiko preročišča so morali večkrat opraviti daritve ovac. S plameni sveč so ustvarjali sence, ki naj bi bile duše umrlih prerokovalcev. Kot je mogoče prebrati v nekaterih nepotrjenih virih, so imeli že tedaj v stropu osrednjega dela preročišča nekakšno škripčevje, ki je omogočalo, da je bil duhovnik videti, kot da bi v zraku lebdel nad obiskovalci. Izkopavanja tega niso mogla potrditi. Med zidovjem iz ogromnih kamnov danes na Nekromanteionu šumijo mogočne oljke. Stare so dovolj, da bi nam lahko kaj prerokovale o malem človeškem svetu.