Jovanka (Budisavljević) Broz me je kot pričevalka pomembnih trenutkov narodovega upora in pozneje tudi zastoja, predvsem pa kot enigmatična ženska, ki se ne želi razgaljati v javnosti, jo pa javnost neumorno slači, vznemirjala že pred dobrim desetletjem, ko sem začela iskati stik z njo. V tem času se je nabralo veliko knjig, ki so jih pisali naključni popotniki, ljubiteljski nabiralci zgodb, kuharji, zdravniki, varnostniki in včasih tudi raziskovalci. S svojim molkom je bila bolj navzoča, kot je bila v resnici odsotna. Zagotovo na drugačen način kot prejšnja Titova žena, Slovenka Herta Hass, ki je tišino javno prebila tik pred smrtjo, ne da bi vrgla senco na njun odnos, ki je kljub njegovi prevari ostal – kot mi je tudi zaupala – poln ljubezni in spoštovanja. Ponosna Herta je preprosto zaključila, da ju je ločila vojna. Po drugi strani je vojna združila Jovanko in Tita, njuna medsebojna vojna pa ju razdružila. Še več: njuna medsebojna vojna, ki jo je domnevno poganjala Jovankina prevzet(n)ost, je botrovala njenemu izbrisu.
Izbrisana
Kaj se je v njenem odnosu v resnici dogajalo, je še vedno predmet neštetih interpretacij, saj je Jovanka strogo zavračala vse, ki smo hoteli slišati njeno resnico: od ameriških, ruskih, angleških in domačih prosilcev za knjižne in filmske zapise. Svojo skrivnost in lastno videnje resnice nosi s seboj. Mogoče bodo njeni memoari, ki jih menda piše, enkrat prišli v javnost. A dvomim, da bodo lahko premaknili občo in nemilostno podobo, da gre za nenavadno, samosvojo, čudno, ambiciozno, zarotniško in pohlepno žensko, ki se je po poroki s Titom iz poslušne tovarišice spremenila v levinjo.
Večina interpretov namreč meni, da gre za jugoslovansko Ksantipo, ki je kompenzirala svojo nemoč v patološki želji po dominaciji in poskušala Titovo rezidenco na koncu spremeniti v dvor monarha. To izključujoče videnje bi veljalo resno preučiti.
Sestra Nada
Po sestri Nadi mi je sporočala, da najinega filma ni bilo prav zaradi manipulacij kvazi novinarjev in javnosti ter njenega kroničnega nezaupanja. Njen molk zagotovo poganja občutek zarotništva, ki že od nekdaj prežema njen odnos do vsega zunanjega. Nisem se čudila informaciji, da so jo te dni prepeljali v bolnišnico v zelo slabem zdravstvenem stanju in tudi proti njeni volji. Najbrž se boji vstopiti v zunanji svet, potem ko so jo izgnali iz njej varnega in obvladljivega sveta prve dvorne dame. Spominjam se, da sem med vojno na Balkanu sestri Nadi predlagala, da bi Jovanka zapustila Beograd. Bilo je tik po Natovem napadu mesta, ko se je sestra vrnila s krvavih beograjskih ulic. Šokirano in zadihano mi je po telefonu dejala, da se Jovanka ne želi premakniti nikamor, da bo ostala v mrazu, v popolnoma opuščeni hiši z razbitimi okni in brez zdravil, ki bi jih zaradi astme in načetega zdravja morala imeti. A da ji je dobro in naj ničesar ne pošiljam v pomoč.
V tej strašljivi hiši na Dedinju je ostala tako rekoč do danes.
Ženska, ki preveč ve
Občasno je resda prebijala molk in posredovala kakšno izjavo časopisom, a vezano pretežno na svoj status izbrisane osebe. V bistvu je bila po razhodu s Titom sredi sedemdesetih let (leta 1977 se je Tito preselil na Beli dvor) tako rekoč v hišnem priporu in brez človeka vrednih pravic. Mnogi povedo, da je tako hotela sama in da je s tem utrjevala podobo nacionalne mučenice. A simboli gor ali dol, dejstvo je, da ni imela temeljnih pravic. Šele pred štirimi leti so ji dali osebno izkaznico in potni list. V tistih nekaj televizijskih kadrih, ki so jih takrat posneli, je bila srečna kot otrok, polna servilne hvaležnosti in upanja, da se bodo stvari pokrpale tudi glede dediščine, ki je po Titu ni nikoli dobila, čeprav se je zanjo borila tri desetletja. Nedavno se ji je izmaknila možnost, da bi se seznanila z vsebino Titovega sefa, ki so ga odprli brez njene navzočnosti in brez pojasnil, kaj sploh je v njem.
Pod strogim nadzorom
Četudi se je v izolacijo zaprla sama, je dejstvo, da je bila toliko let persona non grata, pod strogim nadzorom ter z odvzeto in oropano identiteto, za današnji čas in po tolikih letih (neformalne) ločitve od Tita neverjetno. Kakor da bi morala nositi križ za pripisano ji oholost, kakor da bi valila kamen za to, ker je Ženska, ki si je vzela besedo, in kakor da je utišana oseba zato, ker preveč ve.
A ob vsej tej pokori, ki ji je bila naložena, ni nikoli vrgla senco čez Tita. Če že je spregovorila, je rada povedala, da jo je iskreno ljubil. »Bil je pozoren do mene. Dvajset let mi je vsako jutro skuhal kavo. Vstajal je zgodaj, običajno vzel časopis, prižgal espresso aparat in mi prinesel kavo.«
Ne glede na to, da vemo, kako je Tito znal njene histerične ljubosumne napade zaustaviti tudi z roko (za kar se je sicer še isti trenutek opravičil in jo nagradil z odpustki), velja poudariti, da je Jovanka na fotografijah, ki jih je posnel Tito, povsem drugačna kot na protokolarnih posnetkih. Osamljena v praznih prostorih, z zamišljenim pogledom in izrazom tihe privržene vestalke je v njegovem objektivu ujeta kot partnerica, ki daje, ne pa spodnaša oporo.
Jovanka odpre Pandorino skrinjico
O njej se je napletlo vse mogoče – kakor da bi govorili preproge v njunih sobanah, zidovi, psi in številne sence, ki so bile vedno v bližini. Ker je bila vsa leta tiho in ni odgovarjala na (predvsem moške) zapise, so se zgodbe o njej kopičile s toliko večjo lahkoto in tekmovalnostjo. V knjigi zdravnika Aleksandra Matunovića Titova sovladarica, ki jo je izdala Mladinska knjiga (hm, izbrali so dokaj rumeno različico), celo beremo, da je Jovanka »odprla Pandorino skrinjico, iz katere izvirajo vsi nacionalizmi in separatizmi, ki so razmajali Jugoslavijo in naposled povzročili njen travmatični razpad«. V to skrinjico je v slogu dr. romanov stlačeno tudi dovolj pikantnosti o njenih menda nevrotičnih in ljubosumno posesivnih izpadih zaradi Titovih maserk, o preveč ali premalo pečenih biftkih, o kitajski erotični akupunkturi ipd., vse kar se sočno bere, pač.
Pri sedemnajstih partizanka
Pokojni Jože Smole mi je še v času, ko sem delala pri projektu Tito in film ter začela zbirati gradivo o Jovanki, prizanesljivo zanikal pripisano ji namero, da je (skupaj z Rankovićem) delovala proti Titu in v korist SZ. Sestra Nada, izobražena, zadržana in prijazna gospa, je o njej govorila zaščitniško, z nežnostjo in s hvaležnostjo, še posebej ob spominjanju, da ji je po vojni omogočila izobraževanje.
Tudi sama je hitro nadomestila med vojno prekinjeno šolanje. Jovanka je namreč odšla v partizane s sedemnajstimi leti, bila dvakrat ranjena, večkrat odlikovana, med drugim je postala komisarka bolnišnice v Drvarju (kjer je prvič srečala Tita). Izhajala je iz ugledne, čeprav revne kmečke družine, ki ji je omogočila, da je dokončala osnovno šolo, kar za dekleta na vasi ni bilo tako običajno. Mati je umrla pred vojno, oče pa (za tifusom) po njej, tako da sta morali sestri Nada in Zora v rejništvo.
Ločitev po nareku iz Slovenije
V morečem obdobju njunih največjih zakonskih in s tem tudi državniških konfliktov v drugi polovici sedemdesetih, ko so Titu sodelavci polagali na mizo poročila o njeni paranoičnosti, trdosti, neprizanesljivosti, preračunljivosti in o (za njih nevarni) želji, da postane njegova politična dedinja, se je Tito dolgo upiral ločitvi ter maščevanju, kar so mu svetovali, še posebej kolegi iz Slovenije. Vedno na novo je dajal prednost »popravnim izpitom«. Čeprav so med njima padale hude zmerljivke, ki so marsikje citirane (pred potovanjem v Peking leta 1977 menda ona njemu: razvratnež, izprijen norec, nečistovalec; on njej: nesramnica, liško teslo in paranoična lažnivka), ni skrival, da mu je bila po dobrih tridesetih letih skupnega življenja odločitev za ločeno življenje izjemno težka. V bistvu so jo sprejeli partijci. Do zadnjega ji je pošiljal rdeče vrtnice.
Plaha lepotica v maršalovem gnezdu
V maršalov kabinet je prišla kot preverjen kader (drugače tako in tako ni bilo mogoče vstopati v njegov krog) po zahtevi Ozne. Imela je dobre reference: partizansko izkušnjo brez senc, bila je nosilka spomenice in drugih priznanj, predvsem je bila predana partiji, v Titu pa je videla junaka.
Bolj verjetna je razlaga, da je bila tja nastavljena zato, da ne bi depresivni in takrat osamljeni Tito opustil politične ambicije in pretirano žaloval za Davorjanko Paunović - Zdenko, ki je takoj po vojni umrla za tuberkulozo. Davorjanka je bila strastna Titova medvojna ljubezen, ki je porušila razmerje s Herto Hass. Potem namreč, ko se je Herta v Jajcu srečala z njo, se ni več želela vrniti k Titu, pa čeprav jo je v strašno dolgem pismu takoj po vojni nagovarjal, da poskusita še enkrat.
Jovanka na akademiji za obveščevalce
Po drugi različici jo je izbral sam Ranković. A najbolj verjetna je razlaga, da jo je namestil Ivo Krajačić - Stevo, da bi si na ta način okrepil vpliv pri Titu, misleč, da se z nevedno Ličanko z lahkoto manipulira. Poslal jo je baje v Moskvo, kjer je slabo leto obiskovala akademijo za obveščevalce. Na začetku je v kabinetu delovala kot lojalna, potrpežljiva, poslušna, predana uslužbenka, ki je v službo hodila v uniformi, s titovko na glavi in v težkih škornjih. Djilas jo opisuje kot lepotico košatih svilenih črnih las, bele polti, krasnega nasmeha, brez spogledljivosti, a ne brez zadržane ženskosti. Kakorkoli že, daleč od tega, da bi Tito spregledal trideset let mlajšo lepotico. A vendarle, trajalo je šest let, da je zagledanost obrodila konkretno in legalno zvezo. V tistih šestih nejasnih letih je preživela marsikatero ponižanje: bila je brezpogojno vdana, brez lastnega življenja, potisnjena med spremno osebje, ob strani in v tišini je ure in ure čepela na sestankih in bila tudi ponižana npr. takrat, ko so jo tovariši prisilili k pokušnji hrane (ki jo je za maršala pripravila sama), da bi se prepričali, ali je zastrupljena.
Ranković zahteva poroko
Poročila sta se leta 1952. Pravijo, da se je Tito odločil za poroko zaradi Rankovićevega moraliziranja, češ da morajo biti voditelji zgled tudi v zasebnem življenju. Poleg tega je bila Jovanka, ko je Tito v začetku petdesetih zbolel (žolčni kamni ali nekaj takega), nenehno ob njem, kar naj bi pustilo močan vtis. Kakorkoli že, po njuni poroki so takrat začeli poročali kot po tekočem traku, saj je Tito naročil, naj vsi legalizirajo svoje intimne odnose.
V začetku je bila Jovanka (oziroma Jole, kot jo je imenoval Tito) dekoracija, pozneje, ko se je močneje vpela tudi v političen utrip, pa so se kmalu pojavila trenja in očitki bližnjih »fantov«, da se vtika v protokol in da prevzema držo monarhinje. Prva leta so bila zanjo negotova, saj ni imela potrebnih izkušenj razen nekaj malega vedenja o protokolu, pridobljenega na dvotedenskem tečaju lepega vedenja pri veleposlaniku Vlatku Velebitu in njegovi ženi v Rimu. Kot navaja Dedijer (pa tudi Pirjevec v knjigi Tito in tovariši), že kmalu – zaradi svojega oholega in maščevalnega značaja – ni več uživala simpatij, še posebej ne med ženami najvišjih voditeljev. Ko si je Pepca Kardelj nekoč menda drznila kritizirati njen preveč drzni dekolte, jo je Jovanka odpravila s »saj imam kaj pokazati«. In jo takoj zatem za osem let izbrisala s spiska povabljencev na predsedniški dvor.
(Nadaljevanje prihodnjič)
