Haddy N'ije je lepa. Saj ne, da bi to lahko spregledal. Je tudi izjemno topla in modra sogovornica. Novinarka, pevka, kolumnistka, politična aktivistka. Prejšnji mesec je obiskala Slovenijo, da bi jo pokazala v novicah norveške nacionalne televizije. A ne prelestne narave in pregovorno simpatičnih državljanov, temveč je šla k Romom v Dobruško vas, kjer številni živijo brez vode in elektrike. Občina na zemljišču naselja predvideva gradnjo čistilne naprave in poslovne cone, Romi pa ... Kdo ve.
Naredili ste reportažo o delu in izzivih Amnesty International pri opolnomočenju dolenjskih Romov. Kako je bilo?
Dvakrat sem bila v Dobruški vasi. Bila sem zelo presenečena, kajti Slovenija je tako zelo moderna država, ko pa greš tja, se ti zdi, da si dvesto let nazaj v času. Eden izmed glavnih problemov je, da so Romi v Evropi že desetletja tako zelo marginalizirani, da ni mesta, kjer bi jih sprejeli z odprtimi rokami. Ko srečam ljudi, kot je Lili (lokalna aktivistka Lili Grm, op. p.), mi postane jasno, da so to ljudje, ki si prizadevajo za boljše življenje, niso pasivni. Tudi na Norveškem imamo podobne težave. Veliko Romov prihaja k nam iz Romunije in živi v izjemno težkih življenjskih okoliščinah, in to v eni najbogatejših držav na svetu. A v naši družbi so že tako zelo dolgo, da je res pravi čas za ureditev njihovega statusa.
Vaša mama je Norvežanka, oče pa iz Gambije, je tako?
Res je, rodil se je v Gambiji in na Norveško prišel v poznih šestdesetih prejšnjega stoletja. Njegova pričakovanja so bila podobna pričakovanju mnogih, ki so svoj dom pustili za sabo. Hotel je boljše življenje, a ne toliko zase kot za domače in družino, ki bi si jo še ustvaril. Doma smo vedno pošiljali v Gambijo denar, pomagali otrokom, da se šolajo, skozi vsakodnevne skrbi. Norveška in Gambija sta državi, ki si ne bi mogli biti bolj različni. Na Norveškem bo zate poskrbela država, v Gambiji družina. To je res nekaj, kar se me je prijetno dotaknilo. Do svoje družine imaš obveznosti, zanjo moraš skrbeti, a prav tako se lahko nanjo zelo zelo zaneseš, medtem ko se Norvežani zanašamo na sistem. Zaupamo vanj, a hkrati veliko ljudi o naši državi misli, da je zaprta, hladna, ker smo individualci in je redko videti, da starši ali stari starši živijo s tabo v istem gospodinjstvu. V Gambiji pa je ravno to nenavadno.
Ste že bili tam?
Lani sem šla prvič, z očetom. Mnogo let se ni vrnil domov, zato sem si res želela videti, kje je odraščal, spoznati ljudi, ki so mu bili blizu. Bilo je res lepo, kajti tam sem bila z njim. Ko si enkrat odrasel človek, se redko zgodi, da kar dva meseca preživiš s svojim očetom. Vsak obrok ješ z njim, hodiš na sprehode, ob večerih sediš pred hišo in se pogovarjaš.
Musliman je in odnos do islama je v Evropi zelo pomembna tema. Seveda so med muslimani tudi ekstremisti, a večina je čisto preprostih ljudi, ki si ne želijo drugega kot preživeti dan najbolje, kot se le da, preskrbeti dovolj za svojo družino, bližnje. Moj oče je izjemno moder in dober mož, musliman na najboljši možen način. Ko sem prišla v Gambijo, sem mu takoj rekla, da se ne mislim pretvarjati, da sem muslimanka, pa me je samo začudeno pogledal in rekel, da bi bilo vsakršno pretvarjanje žalitev za Boga. Ponosen bom nate, kakršna koli bo tvoja izbira, je bil jasen, dokler bo res tvoja. Imej življenje, kot si ga želiš, obkrožena z ljudmi, ki te imajo radi. Islam je zanj priložnost in navdih za dobra dela. Delati dobro za tiste, ki nimajo takšne sreče kot ti, delati dobro za svojo državo, družino.
Pet otrok vas je v družini, ne? Vi ste najstarejši?
Res je. Najstarejša v vseh pogledih. (Smeh.) Vedno skušam prevzeti odgovornost, moja družina je zame izjemno pomembna, z vsakim letom bolj. Imam tri mlajše sestre in enajstletnega brata, ki je silno razvajen. Tudi zato, ker ga obkroža toliko žensk. Ima pa zato izjemno dobro razvito socialno inteligenco. (Smeh.) Če si najstarejša sestra, v tebi vedno kljuva slaba vest, ki ti pravi, da se ne trudiš dovolj za družino, da ne narediš dovolj. Seveda je velika večina žensk takšnih, še posebno starejše sestre. (Smeh.)
Kaj vas je v Gambiji najbolj presenetilo, česa ste se naučili?
Najpomembnejša lekcija, ki sem jo morala sprejeti, je bilo zares – videti. Velikokrat rečemo, da so Norveška in druge visokorazvite države države znanja, ker poznajo inovacije, znanost, nujna je visoka izobrazba, da dobiš delo, vse se vrti okoli znanja, da sploh lahko si. A v resnici so družbe, ki največ vejo, takšne, kot je gambijska. Veliko modrosti sploh ni zapisane, prav tako ne zakonov. Res moraš vedeti, kdo so tvoji prijatelji, kdo je tvoja družina, od kod prihajaš. Pravila moraš poznati in jih živeti, znanja ne moreš prebrati v knjigi. Družba je izjemno kompleksna in jaz sem se dotaknila samo površine. Ganilo me je, ko me je toliko ljudi videlo kot svojo, kot nekoga, ki jim je zelo blizu, in to samo zato, ker sem hči svojega očeta.
In ni bilo pomembno, da vas poprej niso videli.
Ne, sploh ne. Srečni so bili, da sem bila lahko njihova zgodba. Gambije ne moreš razumeti, če o njej bereš ali brskaš po guglu. Moj oče se je izjemno dobro znašel v obeh svetovih. V svojih gambijskih oblačilih je hodil naokoli, mi pokazal, kje je odraščal, kam je hodil v šolo. Celo njegova sestra je prišla na obisk iz Senegala. Bil je doma, sproščen, in to je bilo zelo lepo videti. V vasi je zgradil veliko družinsko hišo, kjer ima vsak od otrok svojo sobo. Tako zelo sem ponosna nanj. In tudi on je bil neznansko srečen, ko mi je odprl vrata.
Norvežani smo takšni, da se dobro počutimo, ko pomagamo, si rečemo, kako lepo, danes sem bil dobrodelen. V Gambiji pa ... preprosto narediš. Ne govoriš o tem, ker je to pač del tega, da si dober musliman, dober človek. Moj oče je naredil toliko lepega, da sem imela vsake toliko od začudenja odprta usta. On pa me je samo mirno gledal z očmi, ki so govorile, to pa res ni nič takega.
Neko jutro me je zbudil hrup, nisem vedela, od kod prihaja. Vsi ti ljudje so bili pred hišo, nič mi ni bilo jasno. Oče je mirno povedal, da so prišli po vodo. Vodo, kakšno vodo?! Izkazalo se je, da je izkopal vodnjak in vsem povedal, da lahko pred deseto vsak, ki jo potrebuje, pride ponjo. Prinesite vedro in dobili boste toliko pitne vode, kot je boste potrebovali, je razglašal. Dolga vrsta ljudi se je vila pred našo hišo, on pa mi tega, da je izkopal vodnjak, niti povedal ni.
Petje je intimno početje, gotovo bolj kot novinarsko delo. Kako ga doživljate?
Petje je nedvomno najbolj intimna stvar, ki jo počnem v javnosti. Rada imam stare norveške pesmi, posnela sem nekaj albumov v angleškem jeziku. Trenutno pa pripravljam norveškega, kar me malo plaši, ker sem tako na odprtem. A te pesmi sem morala napisati, norveščina pa je tako očarljiv jezik.
Nikoli nisem nemirna, ko pripravljam večjo televizijsko prireditev, a vedno imam krč v želodcu, ko moram peti svoje pesmi. Včasih pojem tudi ob posebnih priložnostih. Najbrž veste za grozljivi masaker 22. julija pred dvema letoma, ki ga je izvedel desničarski skrajnež. Takrat sem vodila dva velika dogodka v spomin žrtvam, pela na velikem cerkvenem memorialu. Izjemno posebni trenutki, ker sploh ne gre več zate... Nimaš več besed, zato začneš peti. Bila je to pesem znanega norveškega poeta Erika Byeja, ki je umrl pred desetimi leti. Govorila je o Bogu kot majhnem dečku, ki se je igral s frnikolami. In Zemlja je bila ena od njih. V nekem trenutku mu je padla v travo. Dolgo jo je iskal, a je nikakor ni mogel najti. Noč je padla, zato se je moral odpraviti domov. In mi, ljudje, smo tam na tej krogli ostali sami, v temi, in upali, da nas deček spet najde... Po tej grozoti je pesem dobila povsem nov pomen. Sploh pa, kako povedati nekaj smiselnega v tako nesmiselni situaciji? Voditi ta dogodek je bilo nekaj najtežjega, česar sem se lotila v življenju. Kar nem si, otrpel. Bilo je le mesec dni po tragediji, okoli tisoč ljudi je bilo tam, vsi neposredno prizadeti, starši, bratje, sestre, otroci žrtev, sorodniki tistih, ki so prišli iz bolnišnice, ranjenci, policisti, reševalci ... Travmatizirana množica ljudi v neposrednem televizijskem prenosu. Kaj rečeš v takšnem trenutku? Seveda si žalosten, a ne moreš biti preveč žalosten, kajti vendarle so pred tabo ljudje, katerih življenje se je v enem dnevu sesulo v prah.
Kralj je med govorom začel jokati. Slišal si ihtenje v občinstvu. V nekem trenutku, ko je orkester igral Beethovna, je fantiček, ki je v masakru izgubil brata, začel neustavljivo vpiti. Bilo je ... Ne znam ubesediti ... Nenavadno, grozljivo, neopisljivo brutalno, čuteče... Norveška se je tisto poletje za vedno spremenila.
Čeprav se nam zdi, da smo del odprte in strpne družbe, smo vedno znova presenečeni. Kako je bilo odraščati vam, otroku staršev mešanega zakona?
Kot temnopolta deklica sem bila v beli Norveški zelo očitna. Bilo je težko, a je danes še težje, kajti predsodki so se z rase preusmerili kar na celotno kulturo. Moji brat in sestre so muslimani in vsak dan se soočajo z nepreštevnimi predsodki. Seveda so tudi na Norveškem rasisti, a to je povezano z ignoranco, strahom. Hujši so predsodki, povezani s prepričanjem, da bo moj oče, ker je pač musliman, svoje otroke zlorabljal in tepel zgolj zato, ker je – musliman. Ja, bilo je težko, ko sem bila majhna, a sem na obritoglavce, ki so ustrahovali okolico, gledala kot na revčke z dna družbe. Vse dokler se mi ni, ko sem bila stara 14 let, rodila druga sestra. Nenadoma sem začutila odpor, da bi doživela vse to, kar sem doživljala sama. Takrat sem postala politično aktivna in delati v organizaciji African Youth. Če gledaš televizijo, ne vidiš temnopoltih pravnikov, zdravnikov in politikov, jih je pa veliko, ki na MTV opletajo z zadnjico, hitro tečejo ali stradajo nekje tam daleč. Res mi je že presedalo, ko so me spraševali, od kod sem zares, ter se veselili, ker znam tako lepo norveško, ko pa je to bil takrat edini jezik, ki sem ga znala govoriti. Male, »nedolžne« stvari, a te potiskajo na rob, kot bi ti kdo prijazno rekel: Saj si ena od nas, a v bistvu – nisi. In mi se bomo odločili, ali si »naša« ali »njihova«. Zato sem se morala že zgodaj znajti sama, se postaviti na svoje noge. Zgodaj sem se začela spraševati, kdo sem. In si odgovorila.
Moj oče je moral biti zelo strpen, ko se je ob prihodu na Norveško v šestdesetih soočal z nevednostjo. Da, lahko se dotikate mojih las, da, lahko mi postavljate neumna vprašanja, da, očitno je, da ste izrazit rasist, ampak naj bo tako, lahko sva prijatelja. Ko je dobil svoj prvi avto, so ga policisti nenehno ustavljali, ker da ga je gotovo ukradel. A si je mislil, da se morajo tudi Norvežani prilagoditi, zato bo do njih strpen. (Smeh.) Prihajam iz tradicionalne in revne norveške družine, kljub temu pa so očeta sprejeli z odprtimi rokami. Bil je prijazen, gostobeseden, imel je službo. Bilo jim je vseeno, ali je musliman. No, sploh niso vedeli, kaj to je. Prijazen tipček pač. Spomnim se, da so ga včasih ustavljali na cesti in ga spraševali, ali ima kaj na zalogi. Droge. Ker je bil pač črn. Mama si je rekla, da ne bo odgovorov za težave v zakonu nikoli iskala v veri ali kulturi. Dva človeka sva, je rekla, zakon pa je vedno tudi težek. O različnih kulturah, rasah moramo govoriti tako dolgo, kolikor bo potrebno. Tako kot o feminizmu. Nehajmo že zreti zgolj v svoj popek!
