Ne kredit, obročno odplačevanje

»Ne bom več imela tega telefona, ker je star in smrdi,« je pred kakšnega pol leta prijavila najstnica in padla v depresijo za nedoločen čas, ki se je končala s trenutkom, ko ji je mama kupila telefon. V redni prodaji stane čez 500 evrov.

Na obroke

Seveda njena mami ne hodi po svetu s pol tisočaka v žepu in ji tega aparata sicer niti po naključju ne bi kupila. Ampak operater ji ga je ponudil, s pogojem podpisa podaljšanja naročnine, na obročno odplačilo za dobo vezave. Pa še z izjemno akcijsko ceno. S tako ugodno ponudbo bo mamica naslednji dve leti plačevala vsak mesec samo po sedem evrov. Gospodična je po dveh mesecih tesnega druženja z novim in dišečim prijateljem ugotovila, da ta ni primeren za samsko življenje. Neki večer se je namreč domov vrnila brez njega. Je dobil noge in ga je zelo verjetno potem kdo kupil za kakšen gramček opojnih substanc. Vsakomesečno odplačevanje pa je ostalo mami.

Ko mama nima več, je na vrsti oma

Seveda ni mogla iste taktike uporabiti še enkrat in se je po enem mesecu vnovične uporabe starega in smrdečega lotila ome. Tudi njej operater tako in tako ponuja vsake dve leti nov telefon, ki ga ona ne potrebuje. Prav lahko vnukinji, ubožci, vzame nov telefon in še ona plačuje teh dodatnih sedem evrov na mesec. Za to se je bila pripravljena odpovedati žepnini. Torej ni oma nič v izgubi. Ker plačuje za telefon, ji pač daje toliko manj žepnine, dokler tega ne odplača. Kljub odpovedovanju pa je povzetek, da bosta dve osebi v dveh letih plačali vsaka po skoraj 170 evrov. Za aparat, ki bo čez dve leti star in smrdljiv. Če bo sploh še živel.

Obročno odplačevanje

Verjamem, da omenjena dijakinja ni osamljen primer. Po televiziji poslušam o strašni revščini, okoli mene pa otročad z najnovejšimi elektronskimi napravami, telefoni, iphoni, ipadi, pač nekaj na i. Tretjina staršev si omenjenih igračk ne bi mogla privoščiti, če jih ne bi dobili na kredit. Ne, kredit se tako čudno sliši. Bolje je obročno odplačevanje.

Prejšnji mesec sem celo jaz razmišljala, da bi si kupila drug avto. Nimam toliko denarja, sovražim kredite in načrt bi načelno odpadel. Ampak potem sem našla ponudbo, ko bi morala za avto, ki stane okoli 3000 evrov, plačati samo 600. No, toliko pa imam. Potem bi naslednje tri leta vsak mesec plačala še okoli 80 evrov. S položnico. Tudi toliko imam. To pa že ni daleč od tega, ko rečeš: »Kupim.« Pa drugega avta sploh ne potrebujem.

Novi i-nekaj

Kolegica za oba otroka plačuje 14 evrov dodatka za telefon na mesec. Zato ker je to pač in in toliko stroška si še lahko nekako privoščijo. Če vzameta nov aparat še ona in mož, je to za štiričlansko družino čez 330 evrov. Samo letnega dodatka po akcijski ceni. In potem je pri dnevnih novicah huda revščina in iskrica v žalostnih očeh vseh otrok, ki nimajo novih i-nekaj. Pa so seveda vidni še starši z izrazito čezmerno težo, ki razpravljajo o tem, da bi morala država (torej preostali davkoplačevalci) poskrbeti za malico njihovih otrok. Gotovo so med njimi taki, ki se jim je nabralo toliko raznih mini obrokov, da so se med njimi preprosto izgubili.

Trajne dobrine ali zapravljanje

Včasih so ljudje najemali kredite, ker so morali kupiti zemljo in izgraditi hišo. Na izbiro je bilo ali 20 let plačevati najemnino za stanovanje in nekaj malega privarčevati ali vzeti dolgoročni kredit, zgraditi hišo in z denarjem, ki bi ga odšteli za najemnino, odplačevati kredit. Tisti srečneži, ki so to storili v gotovo neponovljivih časih jugoslovanske inflacije, so s tem celo ogromno privarčevali. Tudi če ne bi bilo tako, bodo v tej hiši živeli do smrti in še njihovi otroci in vnuki. Tak kredit je gotovo upravičen. Neupoštevanje dejstva, da trgovci dobro vedo, da nimamo denarja, in izračunajo, koliko bi pa zmogli, da lahko kupimo stvari, ki jih niti po naključju ne potrebujemo, pa je preprosto nepremišljeno, neumno in pogubno za vzgojo potomcev.