Naravi vračajo, kar so ji vzeli

Zgoščanje mest, ki smo mu priče v zadnjih nekaj letih v razvitem svetu, pomeni tudi njegovo kakovostno rast navznoter. Iz vsake prezidave lahko z nekaj ustvarjalnosti nastane model nove bivanjske kulture. Arhitekta Tom Kaden in Tom Klingbeil sta med starimi hišami izpred druge svetovne vojne postavila prvo sedemnadstropno stavbo iz lesa in drugih obnovljivih virov. »Za to leseno konstrukcijo smo od zasnove do montaže potrebovali za šest desetin manj energije, kakor če bi uporabili beton,« razlaga Kaden. Varovanje podnebja je tržna niša, dostopna tudi zasebnim graditeljem.

V želji po ekološki prenovi pa evropskih mest 21. stoletja ni treba širiti. Arhitekt Albert Speer prisega na preureditev praznih skladišč, odsluženih železniških postaj in pristanišč. Tu je prostor za domišljijo, za ustvarjanje novodobnih bivališč in življenjskega prostora za človeka tretjega tisočletja – velika podstrešja in mansarde za več rodov, ki jih je mogoče spreminjati in prilagajati glede na potrebe ljudi različnih starosti, kulturna središča v zastekljenih pristaniških žerjavih, ki jih s sončno energijo računalniško oskrbujejo na daljavo ipd. Na nekdanjih tovarniških strehah bi lahko zaživeli prijetni lokali, kjer bi jajčni rumenjak za koktajle dobili kar od kokoši nesnic z vrtov na strehah, v majhnih zvezdarnah pa bi lahko opazovali Rimsko cesto.

Speer poziva k ponovni rabi neobdelanih, opustelih površin. Območje opuščene železniške postaje sredi Frankfurta, ki naj bi ga preoblikovali v gričevnat svet in ga ozelenili, naj bi oblikovalo hrbtenico novega zelenega mesta ob Majni s pisarnami, stanovanjskimi hišami in trgovinami.

Tudi nekdanje berlinsko letališče Tempelhof ponuja več možnosti – lahko bi postavili plezalne stene, knjižnico ali vodomete. Berlinčani pa niso čakali na odločitev strokovnjakov, ob nekdanjem letališču v doma narejenih lesenih zabojih že nekaj časa uspevajo paradižniki in druge vrtnine. Meščani obdelujejo svoje vrtove, kolesarijo, na prostem pečejo na žaru, se družijo in zabavajo. Nekateri imajo čebelnjake, drugi raje opazujejo škrjance in druge ptice. Naslednje leto nameravajo posaditi drevesa, ki bodo dajala nekaj sence. Na 220 hektarih nepozidanega ozemlja naj bi znova nastali travniki in parki, ki naj bi kot naravna biološka klima izravnavali temperaturo v mestu.

Na polici in ulici

Asfalt se ne zajeda več vedno dlje v naravo, ampak se košček divjine vrača v mesto. V bavarskem glavnem mestu Münchnu so renaturalizirali osem kilometrov obrežja reke Isar vse do središča. Namesto sterilnih betonskih korit videz mesta krojijo peščene poti ob smaragdnih brzicah, ki dajejo pribežališče ribam in drugim živalim. Košček narave pred lastnim pragom so prebivalci z navdušenjem sprejeli.

V manjšem obsegu se je vrnitev narave v mesta začela že pred časom. Korita z zdravilnimi zelišči in začimbnicami na okenskih policah starega mestnega jedra so nova smernica – tako imenovani window farming (gojenje užitnih rastlin na okenskih policah). Ljudje imajo na balkonih ali terasah žajbelj, timijan, rožmarin, baziliko in drugo. Vedno več vrtov nastaja ob ulicah. Približno 50 ljubiteljskih vrtičkarjev iz Leipziga je obdelalo okrog šest tisoč kvadratnih metrov opuščenih površin sredi stanovanjske četrti Möhren. Večinoma gre za izobražence, ki so znova odkrili strast gojenja lastnih pridelkov. Špinača, ki jo sami potrgajo na svoji gredi, je boljša od globoko zamrznjene. Občasno si družno pripravijo pojedino iz svojih pridelkov v skupni baraki.

Oblikovanje idealnega mesta prihodnosti, ki bo spoštovalo ekološki, družbeni in gospodarski vidik, je izziv, ki ga je mogoče opraviti le, če upoštevamo celoto. Sodobni meščani, ki z družino živijo v središču mesta in želijo opravljati svoj poklic, morajo v urbanem okolju najti odziv na svoje potrebe – mestne in primestne prometne povezave z ustrezno rešitvijo tudi za otroške vozičke, podaljšani delovni čas trgovin in drugo. Zaradi prilagodljivejšega delovnega časa in moderne komunikacijske tehnologije vedno več ljudi vsaj delno dela doma. To pomeni, da je bivanjsko okolje še pomembnejše, biti mora prijaznejše do človeka, hkrati pa naj bi ta imel v bližini na voljo vse, od šole do čevljarja, da mu ne bi bilo treba uporabljati avtomobila.

Odgovorni soustvarjalci

Ozaveščeni arhitekti in načrtovalci mest 21. stoletja se zavzemajo, da bi imeli meščani večjo moč pri odločanju, kakšno naj bo njihovo mesto, da bi bilo torej ukrojeno po njihovi meri, da bi zadovoljevalo vse njihove potrebe, ne bi bilo neprijazno do narave, hkrati pa jih pozivajo, naj prevzamejo odgovornost za to, kako bodo s skupnimi močmi preoblikovali prostor, v katerem živijo. To med drugim pomeni, da so na svoja pleča pripravljeni sprejeti vsaj del stroškov za prenovo bivalnih prostorov, tako da bi bili ti energijsko manj potratni kot zdajšnji, pa tudi v ureditev zelenih površin povsod tam, kjer je to mogoče.

Lepe želje niso dovolj, tudi do okolja prijazna energija sama po sebi ne zaleže, treba je spremeniti miselnost in ravnanje. Če so, na primer, meščani pripravljeni dati prednost javnemu prevozu pred lastnim jeklenim konjičkom, lahko načrtovalci manj prostora odmerijo cestam in parkiriščem, več pa zelenim površinam.