Med prazničnim prvomajskim tednom, ko slavimo vrednoto dela in ko se tudi izdatno naposlušamo, da je edina vrednost za podjetje kakor družbo v celoti kvaliteten, ambiciozen in kajpada cenjen delavec, je prišla nova ideja, kako zaposlene, tiste, ki še imajo službo, dodatno omejiti oziroma obremeniti. Družinski zdravniki so se namreč domislili, da bi bolniška odsotnost do vključno tretjega dne postala predmet dogovora med delavcem in delodajalcem. Pacienti jih zaradi lažjih viroz prepogosto obiskujejo in jim jemljejo dragoceni čas, oni pa jim ne morejo ponuditi nič drugega kot nasvet, naj počivajo doma. Po njihovem pripovedovanju je takšnih primerov vsaj dvajset odstotkov dnevno, kar seveda pomeni, da jim zmanjkuje časa za bolnike z resnejšimi in zahtevnejši težavami.
Idejo družinskih zdravnikov sicer razumem, vendar pa, ali ni bila doslej utečena praksa, da si jih poklical, povedal, da kihaš, smrkaš in kašljaš, pa so ti kar po telefonu dali bolniško?! Ne razumem, kako bi bolniška brez zdravnika lahko postala stvar dogovora med zaposlenim in delodajalcem? Bo delodajalec po novem tudi zdravnik ali vsaj diagnostik? In kaj če bo zavrnil predlog, torej bolezen? Bo potem delavec z vročino hodil v službo? Kar seveda nekateri že tudi počno. Bo delodajalec namesto zdravnika prevzel odgovornost za bolezensko stanje zaposlenega? Zdravniki odgovarjajo, da ima delodajalec vso možnost preveriti zaposlenega, ali je res bolan. Da se lahko odloči za presojo njegovega bolezenskega stanja, a bo ta postopek moral plačati sam. Ja, pa kako jim pade kaj takšnega na misel?
Predlagatelji se sklicujejo na norveški model in še navajajo, da imajo podobne rešitve tudi na Švedskem, Nizozemskem in v Veliki Britaniji. A podobnosti skorajda ni, saj vendarle vsi vemo, da imajo te države drugačne oblike zaposlovanja kot v Sloveniji. Da skoraj ne poznajo zaposlitev za nedoločen čas, ampak so te projektne oziroma pogodbene in razumljivo – v naštetih državah zaposleni pač niso na bolniški. Žal. Ker ko se vrnejo z nje, na njihovem stolu sedi nekdo drug. Predlagatelji novega predloga so »pozabili« tudi na prakso Fincev, kjer zaposleni sicer lahko vzamejo bolniško brez zdravniškega opravičila, a ni plačana. Takšnih dni je na Finskem devet.
No, kakor koli, o tem se bo očitno razpravljalo, kajti ministru za zdravje Tomažu Gantarju se zdi pobuda družinskih zdravnikov smiselna in zato jo bo uvrstil v obravnavo ob pripravi novega zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Po njegovem je treba osnovno zdravstvo razbremeniti in to je prava pot. Delodajalci se za zdaj odzivajo skopo (saj je bil prvi maj in tudi drugi – do kdaj še?), a to jim po prvih odzivih ni kaj prida všeč. Namreč da bi delavec kar po telefonu razlagal simptome delodajalcu, ta pa bi jih na daljavo prepoznal kot primerne za tridnevni izostanek z delovnega mesta. Potem pa, ko bi se vrnil v službo, bi, po priporočilu družinskih zdravnikov, izpolnil interni obrazec in zapisal razvoj in potek bolezni. Halo? Kaj pa varstvo podatkov?
Človek res kar verjeti ne more, kako si pri nas predstavljamo razrešitev problemov. Morda je premisa, da so družinski zdravniki in delodajalci sklenili hudičev pakt, pretirana. V trenutku se mi je zazdelo, da se bomo približali finskemu modelu, kjer sicer – kot povedano – lahko vzameš dan bolniške, a ne bo plačan. No, nekoč, še ne tako davno, smo takšno idejo iz Gospodarske zbornice že slišali, dasiravno je šlo samo za en dan, en neplačan dan. Na teden, mesec, leto?
Ne pozabimo, da je Slovenija v samem vrhu bolniških odsotnosti z dela. Da je ta, tako delodajalci, sila predvidljiva in ni povezana z viroznimi stanji v državi.
A vse skupaj je ena sama viroza. Državnega značaja. Ne veš, od kod prihaja, in ne veš, kam gre. Sledi pa pušča. Predvidljive.
