MNENJE

Naj sije, naj lije

Objavljeno 06. marec 2014 13.20 | Posodobljeno 06. marec 2014 13.19 | Piše: Sabina Obolnar

Vedno znova občudujem ljudi, ki jim uspe, ki so trdno odločeni, da se bodo uredili in vzljubili. In takih, na srečo, ni malo.

»Krokar ali vrana, oba sta simbol praznine. To je dobro. To je mesto, kjer se vse rojeva, kjer se vse začenja. Pomislite, kako črna luknja vsrkava energijo in jo nato oddaja kot nekaj novega in živega.«

Iz knjige Divja, Cheryl Strayed

Morda zaradi zgornjega minulo noč nisem spala niti malo dobro ali se je pač zložilo nekaj čudnih, neprijetnih reči ena čez drugo. Kakor koli, berem knjigo Divja in vedno znova se vračam k poglavju Veda o vranih. Pretresljiva avtobiografska izpoved o ženski, ki je pri dvaindvajsetih letih nenadoma izgubila mamo, steber njenega življenja, potem je razpadel še preostanek družine in dokončno je izgubila tudi sebe. Po štirih letih brezupa, odvisnosti in odvečnosti se je odločila, da krene po mogočni in zahtevni Pacifiški gorski pešpoti. Brez kondicije, brez pohodniškega in še marsikaterega drugega znanja, ampak trdno odločena, da najde sebe. In uspelo ji je. Bravo, Cheryl Strayed.

Pogosto si zanimive osebe predstavljam v sliki, jih vizualiziram in sestavljam film; mislim, da mi pišoči novinarji tako dopolnjujemo svoje predstave o ljudeh, ki se nas dotaknejo. Vedno znova občudujem posameznike, ki jim uspe, ki so odločeni, da se bodo uredili in vzljubili. Ljudje mi pripovedujejo, da se najboljše stvari rojevajo iz najbolj trpkih izkušenj. Ne vem, ali je trpljenje zares potrebno, da postanemo boljši (kolikokrat sem se že to vprašala?), ali pač moramo to preprosto vzeti v zakup? Cheryl (ekskluzivni intervju z njo objavljamo v novi Oniplus) nam dvajset let po prehojeni poti, ko se je vendarle odločila svojo osebno izkušnjo podeliti z nami, sporoča: »Strah poraja strah. Moč poraja moč. Primorala sem se, da sem v sebi porajala moč. Ni trajalo dolgo, pa me v resnici ni bilo strah.«

Dr. Vesna V. Godina, antropologinja, odnos mama-hči opredeli kot odločujoč; torej na mnogokrat zastavljeno vprašanje, kaj ženska sploh hoče, je po Godini edini pravilni odgovor – mamo. Kar je tudi osnova za iskanje »fatalnega« moškega. Bolj ko moški »po načinu govora, rokovanja, poslušanja« spominja na mojo mamo, bolj je lahko moj pravi. In s tega stališča je težko, a zmagoslavno Cherylino potovanje dragoceno za razumevanje naših družinskih vezi in predvsem našega ravnanja. Za razumevanje naše identitete.

Petdeseterica Oninih žensk izžareva moč. Ženske, ki na najrazličnejših področjih puščajo neizbrisljive sledi. Ali se sploh zavedajo, kakšno učno pot nam tlakujejo? Ali jih kdo opazi in jim pove, da so enkratne in v svoji dobrotnosti nepremagljive? Kajti niso samo posebne, samosvoje in karizmatične, temveč neponovljive. Ko smo Tino Maze vprašali, na kaj je zares najbolj ponosna v svojem življenju, nam je na kratko odgovorila: »Da se znam soočiti sama s sabo.« Anita Ogulin vidi rešitev v prevrednotenju naših potreb – z dobrin na človeka. Ko smo našo drago Ono 365 Jolko Milič z zadržkom ogovorili, kaj ji pomeni priznanje, pa takole: »Ona 365 se ne drži pravila 'po dežju sije sonce' ali nasprotno, 'po soncu dežuje in lije kot iz škafa'. Normalno bi bilo, da me po miri doleti kakšna nezgoda ali nesreča, ne pa po nagradi še priznanje, z drugimi besedami nova nagrada. Kaj naj rečem? Zdi se mi enkratno! HVALA!«

Kaj naj k temu še dodam? Hvala vsem očarljivim damam, hvala za vse. 

Deli s prijatelji