Ta starodavna medicina, ki združuje telo in dušo, se je upirala preizkušnjam časa, različnim osvajalcem in okupatorjem ter je uporabna še v dandanašnji dobi kot uspešen pristop k zdravljenju. Po svetu dobiva vse več podpore in se jo vključuje v moderne zdravstvene sisteme.
Študij ni preprost in tudi ne poceni. Desire pa v Sloveniji kot zdravnica danes ne more dobiti službe, primerne izobrazbi, in lahko dela le kot ajurvedska maserka. Skoraj povsod po svetu bi jo z njeno izobrazbo takoj sprejeli na dobro delovno mesto, a kljub temu želi ostati na južni strani Alp in tu širiti znanje o večtisočletni medicini.
Kako je naneslo, da ste se odločili za ta študij?
Osnovno šolo sem končala v Zrečah, zatem srednjo zdravstveno v Celju. Nato sem se vpisala na višjo medicinsko šolo v Mariboru, a sem študij po treh mesecih opustila in se odločila za ajurvedo. Oče me je že takoj opozoril, da je študij najbolje opraviti v Indiji, saj je ajurveda tam še velik del življenja in ne modna muha kot ponekod pri nas v Evropi. V Indiji so ljudje, ki nimajo samo teoretičnega znanja, ampak to znanje živijo.
Torej je imel oče pri vaši odločitvi pomembno besedo. Kje se je on seznanil z indijskim zdravljenjem?
Prav gotovo je imel največji vpliv name očetov novi način življenja, ki je bil vedno bolj usklajen z napotki iz vedskih spisov in je dajal rezultate. Zdravnik kardiolog mu je namreč dejal, da mora upoštevati, da lahko postane resen srčni bolnik (leta 1982 je imel sindrom angine pektoris in bil tri mesece v bolniški), opusti naj težje fizične napore (gradnja hiše, treningi karateja, savnanje), sicer se lahko zgodi, da se naslednjič ne bo tako srečno končalo. Deset let po dogodku je oče po izvršenem postu ob sokovih in skoraj trimesečnem veganstvu začel pod vodstvom Marjana Videnška teči maratone (21 km, 42 km) in ultramaratone (75 km). Starši so začeli veliko potovati po Indiji in nabrala se je kar zajetna knjižnica literature, ki je bila povezana z zdravim načinom življenja. To me je privlačilo, prelomilo pa se je, ko sem opravila štiristopenjski tečaj ajurvedske masaže pri dr. Valboneziju iz Italije in tedaj je postalo dokončno, da želim o tej medicini izvedeti več.
Kako kot zdravnica opisujete ajurvedsko medicino?
To je staroindijski tradicionalni, holistični, naravni sistem medicine. Beseda ajurveda izhaja iz sanskrta (staroindijskega jezika), v katerem pomeni ayur življenje in veda znanje. Torej je znanost o življenju. Glavni cilj je ohranjati in doseči fizično in duševno harmonijo posameznika z naravo. Prakticira se že več kot 5000 let in že težnja staroindijskih modrecev je bila ohranjanje zdravja in zdravljenje bolezni, saj je zdravje največje bogastvo. Ajurveda je od nekdaj imela velik vpliv na razvoj zahodne medicine, saj je v stoletjih in tisočletjih dala pomemben prispevek k razumevanju in znanju medicine, ki je prišlo k nam prek grške, arabske, tibetanske in kitajske kulture.
Pomembnejša sta torej preventiva in zdravo življenje. Ali obstaja v ajurvedi definicija za zdravje?
Ena izmed definicij zdravja je: Tam, kjer so doše (trije osnovni tipi), agnis (prebavni ognji), dhatus (tkiva) in malas (odpadni produkti), v ravnotežju, prijetnost in veselje pa prežemajo našo duševno, čutilno in spiritualno bit, takrat je človek zdrav. Ajurveda vidi vse v povezavi mikrokozmosa (človeka) in makrokozmosa (okolje, planet, vesolje …), kar sestavlja pet osnovnih elementov: eter, zrak, ogenj, voda in zemlja. Kombinacije teh petih elementov v telesu oblikujejo tri doše, ki so vata (eter in zrak), pita (ogenj in voda), kapha (voda in zemlja).
In kako se doše usklajujejo v telesu?
So v vsakem človeku in prevlada posamezne, lahko sta tudi dve, določa telesno konstitucijo človeka, vse pa so odgovorne za vse telesne procese. Ravnotežje med došami je pomembno za dobro počutje in zdravje, vendar je v današnjem svetu vse preveč dejavnikov (stres, neustrezna prehrana, razvade, letni časi, življenjsko obdobje …), ki ga rušijo in s tem povzročajo, da se ne počutimo dobro ali obolevamo. Ravnotežje doš lahko dosežemo s pravilnim načinom življenja, z ustrezno prehrano in s primernimi tretmaji (masaže, čiščenje telesa, obloge, meditacija itd.). Zelo pomembno vlogo ima tudi agni (prebavni ogenj), ki nam pomaga prebaviti vso hrano in zagotovi telesu, da jo uporabi tam, kjer je treba. V ajurvedi je teh agnijev 13. Če naš prebavni ogenj ne deluje pravilno (npr. je prenizek), se hrana, ki jo zaužijemo, ne prebavi in se kot strupi nabira v telesu, pozneje lahko ti povzročajo težave.
Tematika je široka in zahteva tudi obsežen študij. Zakaj se je ta medicina ohranila prav v Indiji?
Kako razširjena je ajurveda v Indiji, pove že samo nekaj podatkov, denimo, da je bilo samo v državi, ki šteje že več kot milijardo prebivalcev, leta 2009 registriranih skoraj 430.000 ajurvedskih strokovnjakov, zlasti zdravnikov. Tega leta je bilo tudi že 8533 licenciranih lekarn in več kot 7000 izdelovalcev ajurvedskih preparatov in pripomočkov. To je ogromen sistem, ki ima globoke korenine in večtisočletno tradicionalno preizkušeno znanje. Veliko je tudi ljudi, ki se ne gredo izobraževat na univerze, vendar imajo znanje ajurvede že stoletja v družinski tradiciji. Kot prvi in najmočnejši razlog je, da je zasnovana na principih narave. Ko jo enkrat razumeš, se je lahko ravnati po njenih načelih.
Kje ste študirali?
V Jamnagarju v pokrajini Gudžarat, kjer se stekajo študentje iz vsega sveta. Vpis je bilo poglavje zase, saj je bilo treba premagati veliko birokracije, imeti denar, čas in dobre živčke, saj sem potrebovala eno leto, da sem od njih dobila uradni odgovor. Velika zasluga gre očetu, ki mi je pomagal, da sem pridobila vse potrebne dokumente iz slovenskih izobraževalnih ustanov (vsa spričevala, predmetnike po številu ur in vsebini), jih dala uradno prevesti v angleški jezik. Ogromno dopolnjevanja in pojasnjevanja je bilo še treba, preden sem lahko resnično začela.
Kako je bilo s šolnino? Je to drag študij?
Za šolnino me je štipendiral Unior Zreče, za preostale stroške, ki jih tudi ni bilo malo, so mi denar pošiljali starši (najemnina, prehrana, prevozi, letalske vozovnice …). Glede na indijske razmere je bila šolnina kar visoka. Naša univerza se je delila na dva dela: en del je bil za nas internacionalne študente, drugi del pa je bil za lokalne, ki niso imeli tako visoke šolnine kot mi.
So bile tudi razlike v predmetniku?
Ne, razlika je bila samo v jeziku, v katerem so poučevali in pozneje tudi izpraševali na izpitih.
Kako vam je bilo kot slovenski brucki v Indiji?
Ko pomislim, da je moj oče po dveh tednih najinega prihoda odhajal domov, jaz pa sem ostala v Jamnagarju in se zavedela, da bom v tem mestu živela še pet let in pol, me še danes stisne pri srcu. Na dom sem bila in sem zelo navezana, ampak nekako je šlo. Žrtev je bila velika in veliko sem vložila v to, da to dokončam in pomagam našim ljudem.
Koliko vas je bilo v letniku?
Ko smo začeli predavanja v prvem letniku, nas je bilo šest: Laura iz Mehike, Kenji, Shiho in Fusae iz Japonske, sošolec Santokh iz Anglije in jaz iz Slovenije. Ampak v drugem letniku sta se nam pridružili še Linde iz Nemčije in Mariko iz Amerike.
Vam je bilo znanje iz srednje šole v veliko pomoč?
Meni je zelo pomagalo znanje iz srednje zdravstvene šole, vendar sem to morala usvojiti z ajurvedskega vidika. Na začetku študija je bilo najtežje, saj smo morali usvojiti vse nove pojme, filozofijo ajurvede in še sanskrt. Zelo dober je bil občutek, da nismo bili le številke, med nami je bil poseben odnos. Z vsemi profesorji smo imeli spoštljive odnose. Njihova težnja je bila vedno, da smo predavano snov razumeli.
Kako je bilo s stanovanjem?
Prvo leto sem stanovala v hotelu, ker je bil internat univerze poln, pozneje pa sva se s sošolko Lauro iz Mehike preselili v najemniško stanovanje.
Opišite, kako je študij potekal.
En letnik je trajal leto in pol, celoten študij pa pet let in pol. Od tega smo imeli štiri leta in pol več teoretičega dela, zadnje leto pa samo delo v bolnišnici. Vse izpite smo imeli šele na koncu letnika. Pouk, ki smo ga imeli od ponedeljka do sobote, pa smo imeli deljen, par ur dopoldne in par ur popoldne. Vmes smo imeli čas, da smo si doma skuhali kosilo, se najedli in malo spočili. Moram priznati, da so me kar precej izčrpavale visoke temperature.
In kako je bil sestavljen predmetnik?
Obseg predavanj je bil zelo širok, ker smo morali znati vse z ajurvedskega vidika, hkrati pa skoraj pri vseh predmetih tudi iz vidika moderne medicine. Naš predmetnik je bil zelo obsežen.
Kako je danes z vašo indijsko izobrazbo v Sloveniji?
Ministrstvo za visoko šolstvo Slovenije mi je diplomo nostrificiralo (priznali so mi stopnjo izobrazbe) in tako sem prva slovenska diplomantka ajurvedske medicine in kirurgije, ayurveda acharya.
In vaša zaposlitev?
Prvo razočaranje je prišlo, ko sem se želela zaposliti in pomagati ljudem. To, kar sem videla v Indiji, želim prenesti v naše okolje. Na prvo zaposlitev sem morala čakati leto in pol. Vmes sem sicer odšla za delom v London in ga takoj dobila in dobro zaslužila. Toda London je drag in prav malo ostane, če si vezan na najemniško stanovanje, hrano v restavraciji in tako dalje. Trenutno sem dobila službo v UNITUR – Termah Zreče, kjer izvajam ajurvedske masaže. Želim širiti ajurvedo po vsej Sloveniji. Razočaranjem pa še ni bilo konca, saj je slovenska zakonodaja postavljena tako, da z mojo izobrazbo pri nas lahko opravljam samo ajurvedske masaže, za kar bi zadostoval že trimesečni tečaj. Masaže so le manjši del ajurvedskega zdravljenja. Odgovorni v Sloveniji bi lahko naredili več za zdravje ljudi s tem, da bi bolj široko odprli vrata tradicionalnim medicinam.
V Evropi so pojavlja mnogo strokovnjakov za ajurvedo. Kako je z njimi?
To je res, ponudba je vedno pestrejša in včasih je kar težko razločiti med njimi, saj se zakamuflirajo v zelo mondene centre za zdravje in lepoto. Eni si želijo pobrati čim več denarja, obogateti na račun bolnih ali ljudi, ki bi bili radi večno mladi in lepi, drugi pa resnično želijo pomagati. Tisti, ki vam obljubljajo čudežne ozdravitve čez noč, za katere vam ne bo treba nič storiti, vam bodo samo pobrali denar. Logično je, če smo nezdravo živeli deset, dvajset let ali še več, da bo potreben velik napor pacienta kakor tudi zdravilca, da se stanje sanira, za to pa sta potrebna čas in vztrajnost.
