Naj bo božič

Da se znamo spoštovati in ceniti, najprej sebe, in potem bo dokaj samoumevno, da bomo takšni tudi do drugih. Današnji osrednji Onin sogovornik, mag. Martin Lisec, diplomant salezijanske papeške univerze v Rimu, nekdanji duhovnik, zdaj pa logoterapevt in mediator, o bistvu življenja govori melodično, rahločutno in presunljivo. Podari nam misel: »Čas življenja ni vaja v umiranju. Življenje je življenje v polnem pomenu besede. Življenje namreč ni nekaj, ampak je priložnost za nekaj.« Priložnost za to, da postanemo nekaj. Predvsem od nas je odvisno, v kakšno osebnost bomo – ne glede na življenjske okoliščine – odrasli. Bomo kar najbolj duhovno in intelektualno dozorevali in ali bomo sočutni in pošteni do sebe in do vsega živega, kar nas obdaja? Si bomo peli in žvižgali na svoji življenjski poti ali pač godrnjali, obsojali in se zagrenili do absurda?

V teh prazničnih dneh, ko iščemo bližino, ko razmišljamo, s čim bi obdarili svoje najbližje, pomislimo tudi na vse otroke, odrasle, ostarele in brezdomce, ki nimajo nikogar, da bi jih objel. Jim zaželel dobro in jim podaril nekaj toplega in slastnega. Vsakdo izmed nas pozna koga, ki je sam. Zatorej naj vam ne bo pretežko podariti dlani sočloveku. Kolikor smo Slovenke in Slovenci sočutni, toliko bolj presenečajo besede ljubljanskega gostinca Enesa Musića, ki se je v začetku novembra odločil, da bo v času malice ponujal ljudem v stiski brezplačen obrok: ugotovil je, da mu je promet upadel za več kot trideset odstotkov. Pripoveduje, da redni gostje ne želijo sedeti skupaj z revnimi v istem prostoru, zatorej je moral sprejeti odločitev: šibkejši odslej odnašajo malico v vrečki domov (če dom sploh imajo). Šokantno, kako ledeni, brezobzirni in hladnokrvni znamo biti ljudje; s kakšnimi predsodki vse smo zasužnjeni. Razmišljam, kaj neki bi človeka, ki se hrani po gostilnah (torej ima čas in denar), motilo, da v svoji neposredni bližini ne prenese revnega. Menijo ljudje, da je revni kužen, ne zmorejo pogleda na človeka, ki nima za preživetje, ali se pač bojijo, da se revščina zgodi tudi njim? Opravičila ni, sta samo globoka žalost in krutost, ki jo zmore le človek.

Niti malo mi tudi niso všeč samooklicani dobrodelni projekti, kot je kava za prijatelja in zdaj tudi že kruh za prijatelja. Kolikor vem, je projekt kava že propadel. Torej, ideja je, da v lokalu kupiš v zalogo kavo še za nekoga, ki si je ne more privoščiti. Človek, ki je reven, pač ne potrebuje kave v lokalu, kakor tudi ne mi, ki si jo še lahko kupimo. To ni osnovna življenjska dobrina, kajneda?! Žal, to tudi ni nobena pozitivna spodbuda, ampak je kapitalistično gostilniško licemerstvo prve vrste. Kruh za prijatelja so si izmislile določene pekarne, torej da zopet mi kupimo kruh, ki naj ga kasneje vzame tisti, ki nima denarja. Ali ga bo res vzel ali ga pač ne bo, kdo bi vedel. Ne bom ugibala, kakšni vzgibi vodijo tovrstne domnevno dobrodelne osebke. Bodimo jasni, so samo posredniki, nič drugega. Zakaj pa se ti gostinci, peki in trgovci ne odločijo in sami ne podarijo določene količine izdelkov zastonj? Ob določeni uri toliko in toliko hlebčkov kruha in kav – zastonj. Je pretežko kaj takšnega domisliti?! Ah.

Morda ste nagnjeni k inventuram in zdaj je dokaj primeren čas, da potegnete črto ali dve. Pod letno bilanco. Morda ste si kar všeč, za kar vam iskreno čestitam. Morda si niste najbolj in ste odločeni obrniti nov list v svojem življenju. In že veste, kako se to naredi, ali mislite, da se kar zgodi? Morda pa potrebujete samo jasen pogled v sočloveka, ki vas bo zdramil. Morda.