Oče, tudi alkoholik, ni bil sposoben sam skrbeti zanjo, zato jo je socialna služba premestila v rejniško družino. Rejnica je bila prijazna, pridna in ljubeča gospa, a kaj ko je svojo žalost vse pogosteje utapljala v alkoholu. Z rejnikom sta se prav zaradi pijače (ali pač tudi ne) neprenehoma prepirala. Pogosto je odhajal od doma in ga ni bilo dan, dva ali celo tri. Ana se ga je zelo bala, ker je bil strog in hrupen in ker nikoli ni vedela, kako se bo prepir končal. Bala se je za rejnico, da ji ne bi kaj naredil. Dovolj je bilo že, da je izgubila mamo. Rejnik je bil do Ane prijazen, osladno prihuljen. Ne spomni se dobro, a nekje v spominu je zapisano, da je že pri sedmih letih morala pomagati zadovoljiti njegov iztirjeni in bolni spolni nagon. Najprej jo je otipaval in tudi ona je morala njega. Prepričeval jo je, da je to normalno, da morajo očetje (on se je kar sam oklical zanj) lepo skrbeti za hčerke in da takšne intimnosti spadajo v očetovsko obvezo. Mami (rejnici) ali komur koli drugemu naj nikar nič ne pove, ker so ljudje zlobni in nevoščljivi in tega nikakor ne bi razumeli. Pri trinajstih letih ji je vzel nedolžnost, Ana je jokala tri dni in sploh ni hotela v šolo. Tudi to je bilo po prepričanju rejnika njegova obveznost. Ana je vedela, da to ni prav, da je nekaj hudo narobe. Zaupala se je šolski psihologinji, točno ve, da je bilo 1. junija. Imela je veliko srečo, neznansko srečo, kajti psihologinja ji je verjela. Najprej sta obvestili center za socialno delo in nemudoma so jo premestili v varno hišo, potem pa v drugo rejniško družino. Skupaj sta naredili prijavo na policijo in po letu mletja sodnih mlinov je bil rejnik obsojen na šest let zapora.
Ana je uspešno naredila srednjo šolo. Službo je dobila takoj, denar je želela in potrebovala. V trgovini je spoznala svojega prvega fanta, bil je očarljiv in ljubeč. Nosil jo je po rokah. Ana je bila v nebesih, danes se ji zdi, kot da bi stopila iz svojega telesa. Nekaterih obdobij v življenju se sploh ne spomni. Čez šest mesecev se je že preselila v hišo njegovih staršev, čez eno leto je bila poročena in v pričakovanju prvega otroka.
Danes je stara trideset let, njena punčka pa deset. Obe sta na terapiji. Anin mož je zlorabljal njeno ljubo hčerkico. Potrebovala je tri leta, da je to ugotovila, da je spoznala, bolje rečeno, da si je priznala, da se je vrnila na kraj zločina. Da je spregovorila in da ji je uspelo
pobegniti od doma. Trenutno sta v varni hiši, mož v priporu, sodba bi že morala biti, pa so jo zopet odložili za mesec dni. Ne ve, zakaj. Boji se, da ne bo obsojen. Da bo želel imeti stike s hčerko in da mu bodo to tudi omogočili. Slišala je za take primere. Boji se, zelo.
Hodi v terapevtsko skupino, kjer so ženske in moški z različnimi oblikami težav (alkoholizem, anoreksija, nasilje). Šokirana je bila, ko je poslušala osebne izpovedi trpečih in da je izmed osemnajstih oseb, ki se redno dobivajo, dvanajst spolno zlorabljenih. Seveda so pozneje razvili še druge oblike odvisnosti.
Ana se življenja boji. Ve, da njena osebnost ni zdrava, ni odporna proti hudodelcem tega sveta. Boji se zase, boji se za hčerkico. Boji se moža.
V minulih prazničnih dneh smo gledali odlični dokumentarni film Nikomur ne smeš povedati avtorice Jelene Aščić. Pretresljive izpovedi spolno zlorabljenih žensk, žrtev pedofilov, ob katerih te spreletava srh. O njihovi brezmočnosti, ko jim tako rekoč nihče ni verjel, kako grozljivo in otroka nevredno je njihovo življenje: brez posluha so bili tako na centru za socialno delo kakor v šoli; mame so se pretvarjale, da spolne zlorabe ni. Ponovno smo lahko slišali, da je spolnih zlorab bistveno več, kot jih beleži uradna statistika, da je večina storjenih v najožjem družinskem krogu (oče, očim, dedek, rejnik), da so žrtve vedno znova osamljene in da jim malokdo verjame; da sodišča vodijo predolgotrajne postopke in da je storilec – pedofil vedno znova »pomiloščen«, tako ali drugače. Sodb je zelo malo, če že so, storilca nagradijo z zelo nizko ali celo pogojno kaznijo.
Ste morda slišali ženske, ki so si upale spregovoriti?
Prvi primer: Dolga leta jo je zlorabljal oče, sicer policist, občasno tudi njegov prijatelj. Zagrozil ji je, da če komu pove, jo bo ubil, in tudi sicer ji nihče ne bo verjel. Očetova dolžnost je hčerki vzeti nedolžnost, in češ, to se je zgodilo tudi njeni mami.
Drugi primer: Pri štirih letih jo je začel zlorabljati oče. V četrtem ali petem razredu jo je posilil. V šoli so opazili modrice in zmanjšano zbranost, a nihče ni reagiral. Ko je povedala mami, je vpila nanjo, da laže. Potrebovala je oporo, ostala je sama.
Tretji primer: Oče je deklico posiljeval, mama je ležala v skupni postelji in je rekla, naj dasta mir, da ne more spati. Pozneje je to na sodišču zanikala.
Dosje nam je postregel tudi izpoved pedofila, služi osemletno kazen, ker je zlorabljal otroke. Po domovih je popravljal računalnike in seveda z največjo lahkoto prišel do otrok. Ne ve, zakaj je tako ravnal, kajti če bi vedel, tega ne bi počel, odgovori. Ve sicer, da je delal narobe, vendar zase misli, da ni kriminalec. Ker ni nikogar ubil. Pa res ni?! Mu tega nobeden od strokovnega osebja še ni povedal, da je »ubil« vse tiste otroke, nad katerimi je izvajal spolno slo in silo?
Strokovnjaki pravijo, da pedofilija ni ozdravljiva. Bi resnično tudi v Sloveniji morali razmisliti o kemični kastraciji?
