Kot smo že povedali, je lonžiranje zelo dobrodošlo, saj je dobro tako za konja kot človeka, ki lahko med lonžiranjem zelo dobro naveže stik z živaljo. Pa vendar moramo biti pozorni na marsikaj, saj nam preti veliko nevarnosti.
Vrvi nikoli okoli roke
Prvo pravilo je, da si lonže nikoli ne navijamo okoli roke. Marsikdo si v dobri veri, da bo konja lažje obdržal, ovije vrv, ampak to je lahko zelo nevarno. Predvsem mlad konj se lahko ustraši ali pa poskoči zgolj zaradi odvečne energije, in če se vrv preveč napne, je ne moremo več izpustiti. Lahko pademo, konj nas lahko celo vleče za sabo.
Lonža tudi ne sme biti preohlapna ali se vleči po tleh, ko je konj v gibanju ali ko stoji. Kaj hitro lahko stopi čez ohlapno lonžo in s tem smo spet oba postavili v nevarnost, sebe in konja. Če se že ne zgodi nič strašnega, pa se žival splaši in se ji delo na lonži zameri. Paziti moramo tudi, da ne vlečemo konca po tleh, saj lahko stopimo nanj ali se celo zapletemo.
Z glavo proti nam
Rekli smo, da mora biti lonža vedno napeta, s tem zagotavljamo, da je konj z glavo vedno obrnjen malenkost proti nam, kar mu onemogoča, da bi nas zadel ob morebitnem brcanju. To je pomembno predvsem, ko mladega navajamo na lonžiranje in ga imamo v neposredni bližini. Se pravi, da ga imamo na dosegu roke, on pa ima nas na dosegu noge. Če pa je z glavo obrnjen proti nam, lahko brca samo proti zunanji krožnici. Velikokrat se tudi zgodi, da brcne zaradi odvečne energije ali ko začne galopirati, in če imamo njegovo glavo obrnjeno malenkost proti sebi, se izognemo vsem nevšečnostim. Tudi ko ga učimo ustavljati se na besedo whoa, ga takrat, ko želimo, da se ustavi, preprosto potegnemo proti sebi, seveda pa moramo reči tudi whoa.
V levi krog z levo roko
Pomembno je tudi, da imamo pravilno tehniko lonžiranja. Konju z roko kažemo smer teka. Če teče v levi krog, imamo pred njim levo roko in v njej držimo tudi lonžo. V drugi roki držimo bič, s katerim mu sledimo tik za zadnjimi nogami, in tako sklenemo navidezni trikotnik – dve stranici so naše roke, lonža in bič, tretja pa je konj.
Roka, ki drži lonžo, kaže pot in drži konja, da ne pobegne iz krožnice. Druga roka, ki drži bič, pa ga priganja. Z bičem mu le sledimo, to je običajno dovolj, da se začne premikati. Če ne reagira, lahko z njim tudi narahlo počimo, pri čemer moramo biti pozorni na reakcijo konja. Ta nam lahko marsikaj pove; ali se biča boji, je bil z njim kdaj tepen, morda ga vidi prvič – ne nazadnje nam odskočna reakcija spregovori o značaju živali.
Sklenemo lahko torej, da je lonžiranje zelo dobrodošlo tako za šolanje kot tudi za konja, ki je že ujahan. Lonžiranje ujahanega je videti lahkotno in prijetno, vendar za to v resnici potrebujemo veliko znanja, predvsem pa občutka za delo s konjem. Vsaj 20-krat je močnejši od nas, zato ga s silo ne bomo obvladali. Zato počasi, preudarno in previdno.
