Zadnje čase opažamo pozimi vse več živali na prostem. Marsikomu se poraja vprašanje, ali jim to ugaja ali trpijo.
Vlaga v hlevu
V zaprtem hlevu je navadno preveč vlage, saj se ta kopiči v izdihanem zraku. Pogosto se na stropu pojavijo kapljice, včasih tečejo po stenah. In če imamo hlev, je v njem zagotovo umazanija. V notranjosti je običajno okoli 15 stopinj Celzija, in ko se umazanija navlaži, je to idealno gojišče za marsikatero bolezen. Živali, ki so vajene toplega hleva, so neodporne. Ko vstopamo v hlev in popiha skozi vrata veter, manj odporne živali hitro zbolijo. S tem se nam povečajo stroški reje in tudi počutje živali je slabše. Zaradi stalno prisotne vlage, pogosto tudi prahu, se poveča tudi pojav trajnih bolezni dihal, na primer naduha.
Tudi zajedavci
V toplejših hlevih se namnožijo zunanji zajedavci, kot so garje ali uši. Živalim, ki se poleti in pozno v jesen pasejo, zraste dolga dlaka, saj se pripravijo na zimo. Ko paše zmanjka ali zapade prvi sneg, jih zapremo v topel hlev. Pod dolgo zimsko dlako se ob prisotnosti vlage ustvarijo idealne razmere za razvoj zajedavcev. Pri tem so vedenjski znaki očitni. Živali se čezmerno drgnejo ob drevo, ograjo ali steno, pogosto jim kar sredi zime odpada dlaka, lahko se pojavijo otočki gole kože.
Živali na prostem so zdrave
Tiste, ki ostanejo pozimi zunaj, so zdrave in odporne. Ostanejo v kondiciji in so tudi bolj ješče. Potrebujejo pa nekoliko več krme, saj se z njo grejejo. Predvsem pri prežvekovalcih je vamp kot nekakšna peč, medtem ko se konji grejejo s tekanjem, zato bomo pozimi pogosto videli, kako se čreda spusti v dir. A tudi za to potrebujejo energijo.
Običajno nimamo možnosti, kot si jih želimo, zato je treba sklepati kompromise. Pri nas imamo hleve, ki so bili mišljeni za tople hleve, in voda v njih ni zaščitena pred zmrzaljo, zato poskušamo temperaturo uravnavati na nekaj stopinj nad ničlo. Tako voda ne zamrzne, zrak pa je že kar svež in živali so zdrave.
Kotanja ali lesena stena
Če imamo živali nenehno zunaj, nas pri delu z njimi pogosto zebe, zato je smotrno narediti zavetišče, v katerem jih krmimo, in tako rešimo sebe pa tudi njih, če jim ravno prija malo strehe.
Je pa zanimiv podatek, da veliko bolj potrebujejo zavetrje kot suh prostor. Če je teren za pašo oziroma prezimovanje razgiban, se lahko pred vetrom skrijejo v kotanjo, če je raven, jim moramo postaviti zavetje, vsaj leseno steno ali pa zasadimo grmičevje ali drevesa, s čimer bomo vetru prekrižali pot.
Zapomnimo si torej, da živalim pozimi topel hlev povzroči več škode kot mraz.
