Star pregovor pravi, da ženske vsaj na treh mestih vprašamo za ceno, preden se odločimo za nakup stvari, ki je niti slučajno ne potrebujemo, moški se za ceno ne pogajajo, a kupijo samo tisto, kar potrebujejo. Posebno če jim nakup priporoča prijatelj – strokovnjak. Verjetno bi, s predpostavko, da to drži, potrebovala pravega statistika, ki bi izračunal, kdo je na koncu sploh kaj prihranil. A ker je sodelavec nekoč izjavil »Vidve z Barbaro v celem letu ne porabita toliko za kozmetiko kot moja žena v enem mesecu«, po moji statistiki to pomeni, da nas je vseeno več razsodnih žena v naši okolici. Dve proti eni, se pravi okoli 70 odstotkom žensk je pretirano zapravljanje tuje. Nimamo si navade kupovati lasnih vložkov za 200 evrov. Tudi če so za večkratno uporabo, kot prijateljeva hči opravičuje ta strošek. Preden zapravimo kakšno dvajsetko, krepko razmislimo. Posebno tiste, ki moramo zanjo delati. Po drugi strani pa se moški znajo strogo držati tega pregovora. Ne zanima te cena, pomembno je, da zadevo potrebuješ.
Petindvajset evrov za kilogram barve
Pred kratkim smo v službi najeli pleskarja, da je malo olepšal naše bivalno okolje. Vendarle tam, vsaj med tednom, preživimo več časa kot s svojo družino. Ker smo malo podjetje, pač nimamo strogih in omejenih delovnih nalog, in tako se direktor ne oglasi na telefon, ker nalaga kamion, ali se moj čas za kosilo podaljša, ker za vsemi pomijem posodo. Seveda nimamo časa za malice v restavracijah, zato smo si privoščili majhno kuhinjo, kjer si včasih celo pogrejemo kakšen doma pripravljen golaž. Po navadi pa nam kosilo pripeljejo iz bližnje restavracije.
Tako je po vsakem obroku treba pomiti posodo. Enako po mnogih kavicah, ki jih vsak dan skuhamo zase in za voznike. Prej to niti ni bilo tako opazno, a po novoletnih praznikih, ko smo si privoščili lonec s sarmami, sem na sveže prepleskani steni takoj opazila madež. Zato sem predlagala, da bi nad pomivalno korito namestili steklo. Preprosto ga je montirati in vzdrževati. Ni je bolj gladke površine in zato jo je z lahkoto očistiti. Še ploščice imajo fuge. Steklo nič. Povsem klasična moška reakcija je bila: »Petindvajset evrov sem dal za kilogram barve, deklarirano je pralna in poleg tega, ali ti sploh veš, da v kuhinji mora biti kaljeno steklo. Imamo ga doma in stane 150 evrov kvadratni meter.«
Je pralna ali samo odporna proti vodi?
Torej, če na plastenki z barvo piše, da je barva vodoodporna, potem pač stene lahko pomivamo. Za moške. Oni še niso nad štedilnikom drgnili ostankov hrane z gobico za pomivanje posode. Saj bi takrat vedeli, da nobena barva ni tako »pralna«, da bi se nam med grobimi vlakni ne nabrali ostanki barve. In stena nikoli ni tako ravna, da bi se nad majhnimi izboklinami ne nabrala mastna umazanija. Ki je pravzaprav nikakor ne moremo očistiti. Tudi ko strokovnjaki izjavijo, da mora nad štedilnikom biti nameščeno steklo iz kaljenega jekla, bi ženska logika nasprotovala. Morda v kuhinjah, v katerih se vse dneve pripravlja hrana. Če gre za oblogo stene nad umivalnikom, je povsem dovolj običajno ali celo pleksi prozorna plastična obloga za 5 evrov. To lahko potem po zunanji strani poljubno obarvamo, prilepimo nalepke ali celo posušene rože. Res da moj statistični vzorec zajema morda 30 oseb iz moje okolice, pa vseeno upam iz tega povzemati določene vedenjske vzorce v naši državici in trdim, da bi povprečen slovenski moški raje vsako leto odštel 25 evrov za barvanje s pralno barvo in le težko ubogal ženo, ko pravi, naj raje namesti kakšno alternativno oblogo. Posebno če ni deklarirano primerna za to.
