Odvisne od moških. Drugi spol. Ženske. Kakšna pa je sedanjost? Če je bila nekoč ženska gospodinja, je danes gospodinja s službo? Vse, kar imamo, so nam, kot pravi sociologinja dr. Vesna Leskošek s fakultete za socialno delo, z dolgotrajnimi in nemalokrat trdimi boji priborile ženske same.
Pravice
Zaradi aktualnosti volitev začnimo z volilno pravico. Ženske so jo zahtevale vse od 19. stoletja, pri nas pa so jo pridobile šele po drugi svetovni vojni: »In čeprav je glavni prostor delovanja žensk še zmeraj v družbenih gibanjih, mesto v uradni politiki pomeni, da ženske neposredno vplivajo na odločitve in zakone, ki krojijo življenja posameznikov tako v javnem kot zasebnem prostoru.« Treba je omeniti še pravico do izobraževanja in zaposlovanja, ki jim omogoča materialno neodvisnost in večji nadzor nad svojim življenjem: »Pred tem so prepovedi ustvarjale vtis, da so ženske primerne le za materinsko in gospodinjsko delo.«
Zakonska zveza kot sredstvo preživetja
Dr. Leskoškova razlaga, da je zakonska zveza zanje pomenila edino obliko preživetja, saj zaradi prepovedi izobraževanja in zaposlovanja niso imele možnosti, da bi si zagotovile eksistenco: »Prav zasebnost in zakonska zveza sta bili najpomembnejši področji zahtev in bojev, ker je bila večina žensk ponižanih, zlorabljenih, zatiranih in tarča nasilja prav v zavetju doma.« Zato so se, pravi, pomembni boji usmerjali v ločitev cerkve od države, zagotavljanje civilnih porok, ki jih je mogoče razvezati, v pravico do splava in svobodne izbire rojstva otrok.
Ženska narava
Drugi val ženskega gibanja se je usmeril predvsem v zagotavljanje socialnih in ekonomskih pravic ter na dekonstrukcijo prevladujočega prepričanja o ženski naravi in njeni naravni vlogi: »Še zmeraj je bilo namreč utrjeno prepričanje o dveh povsem ločenih spolih, ki telesno, duševno ali intelektualno nimata nič skupnega.« Medtem ko so bile one razumljene kot subjektivne, čustvene in neracionalne, je za moške veljalo prav nasprotno: »Govorjenje o dveh principih, o moškem in ženskem, je razširjeno še danes. Izhaja predvsem iz religij, ki slonijo na tej osnovni dihotomiji, jo spodbujajo in zagovarjajo, saj je usodna za delovanje verskih institucij.«
Preobremenjene?
Kaj pa danes? Kje smo v primerjavi z moškimi? »Ženske se še zmeraj ukvarjajo z vsemi zahtevami, ki smo jim bili priča v zgodovini, saj je treba pravice nenehno ščititi.« Tako, pravi, gledamo stalne poskuse omejevanja pravice do splava, poskuse umikanja iz poklicev z vnovično konstrukcijo žensk kot mater in gospodinj: »Ali pa se dogaja obratno in so ženske dvojno ali trojno obremenjene, kar pomeni, da so polno zaposlene, doma pa še vedno opravijo tri četrtine gospodinjskega dela. Poleg tega zaradi izginjajoče socialne države vedno bolj prevzemajo skrb za bolne in stare. Tudi v 21. stoletju redko zasedajo vrednotena delovna mesta, za ista dela pa so plačane manj.«
Sindrom čebele matice
In eden izmed razlogov, zakaj redko zasedajo cenjena delovna mesta, se skriva tudi v ženskah samih. Sindrom čebele matice se nanaša na tisto, ki ji je uspelo priti na visok položaj, vendar na njem ne namerava pomagati kolegicam. Svojo uspešnost opravičuje prav s tem, da je drugačna od njih. Da ni navadna čebela, da je posebna. Pri tem gre lahko za frustracijo ali legitimiziranje svojega položaja. Pri moških se dogaja prav nasprotno. V službi bodo iskali sodelavca, podobnega njim, a mlajšega. Sogovornica pa omenjeni teoriji nasprotuje. Po njenem namreč ženske, ki vodijo projekte, veliko bolje poskrbijo za delovanje skupine kot moški: »Več podpore namenjajo mladim raziskovalkam.«
Zanimiva je tudi ameriška študija, ki je preverjala, kako študentje v 21. stoletju dojemajo osebe na visokih položajih. Izsledki so pokazali, da so zanje moški, ki jim je uspelo iz nič, uspešni, ženske pa sebične.
Dr. Leskoškova ob tem poudarja, da vse le ni tako črno: »Pozitivno je, da lahko ženske danes najdemo v vseh poklicih, na vseh delovnih mestih, so tudi predsednice vlad ali direktorice velikih korporacij. Hkrati moški jemljejo porodniške dopuste, bolniške odsotnosti za nego otroka in gospodinjijo. Tako oboji dosegajo več neodvisnosti in avtonomnosti.«
Prihodnost
Kaj nam prinaša prihodnost? Bomo čez sto, dvesto let me tiste, ki bomo usmerjale in vodile moške? Ali to moč na določenih področjih že imamo? Sogovornica pravi, da ne: »Ni področja, ki bi ga popolnoma zasedale ženske ali kjer bi dominirale moškim.« Dodaja, da cilj feminizma nikoli ni bil prevzeti oblast in dominirati: »Prav nasprotno. Ženske so ves čas opozarjale na spolne neenakosti. Prispevale so vednost o tem, kako se vzpostavljajo mehanizmi in procesi, ki jih vzdržujejo, ter kako jih preseči. Razkrinkale so oblastna razmerja in se spopadle s hegemonijo in dominacijo, da bi ju odpravile. Boj za enakost in enakopravnost se lahko vzpostavi ob vsakih oblastnih razmerjih in prepričani smo lahko, da bi se tudi, če bi ženske kolonizirale oblast in dominirale moškim.«
Ženska spolnost
Kaj pa spremembe na področju spolnosti? Do šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je spolnost omejevala restriktivna morala, so bile razlike v spolnem vedenju moških in žensk bolj opazne kot danes. Sociolog dr. Ivan Bernik s fakultete za družbene vede iz raziskave dr. Irene Klavs povzema naslednje smernice, ki se bodo, kot pravi, verjetno nadaljevale tudi v prihodnje: »Na vedenjski ravni, ki se nanaša na število partnerskih zvez, spolnih partnerjev in starost ob prvem spolnem odnosu, so razlike med moškimi in ženskami vse manjše ali pa so celo izginile. Ženske so jih v tem pogledu celo dohitele.« Hitro spreminjanje ženske spolnosti v primerjavi z moško kaže, da so prve bolje izkoristile permisivno spolno moralo: »Danes imajo do nekaterih področij, kot so denimo biseksualne izkušnje, celo bolj sproščen odnos kot moški. Prav tako so v povprečju bolje informirane o spolnosti, zato so za slovenske moške prve spolne partnerice velikokrat pomemben vir informacij.« Motivi za spolni odnos pa bolj kot ne ostajajo enaki: »Pri doživljanju spolnosti so razlike med ženskim romantičnim in moškim avanturističnim scenarijem očitne in dokaj stabilne. Tudi tukaj se razlike sicer manjšajo, a zelo počasi,« še dodaja dr. Bernik.
