Tam, kjer uradna medicina dvigne roke, on uporabi svoje. Z energijo v njih dela čudeže. Priznani zdravilec, Novosadčan Jovan Tasić, ki je v petindvajsetih letih pomagal že več kot 150.000 ljudem z vsega sveta, poudarja, da ni alternativni, temveč tradicionalni zdravnik. Z njim smo govorili po odmevnem dogodku v Ljubljani, ki so ga pripravili ob tretji, dopolnjeni izdaji njegove knjige Odpisani ponovno hodijo.
Izjemne uspehe dosegate predvsem pri zdravljenju hudo bolnih otrok, saj so v primerjavi z bolnimi odraslimi še zelo povezani z naravo oziroma njeno sposobnostjo obnavljanja. Kakšni ste bili sami kot otrok – menda precej svojeglavi?
(Smeh.) O, ja, verjetno sem edini šestletnik, ki je dvakrat zbežal od doma zato, da bi odšel v šolo. Takrat si šel lahko v prvi razred šele pri dobrih sedmih letih. Mama, ki je bila v družini vedno glavna, mi ni dovolila, ker nismo imeli denarja za knjige, pa tudi sicer še ni bila pripravljena na to. Rekla je: »Ne, ni govora, ne greš v šolo!« Jaz pa sem vztrajal in vpil: »Hočem! Nekaj bom naredil, da bom lahko šel!« Pa mi je odvrnila: »Kaj boš naredil, te bom pretepla!« Res me je vsakič namlatila. Bila je šivilja in našel sem enega od njenih trakov oziroma vrv ter se z njo obesil. Po vsej sili sem želel doseči svoje.
K sreči je bil le poskus. Kaj se je zgodilo potem?
Takrat ko mi je uspelo pobegniti v šolo, so me uradno vpisali, zato je šla mama k učiteljici in jo prosila, naj me izpišejo. Učiteljica je rekla, da to ni več mogoče. Verjetno zato, ker je videla, da sem dejansko že zrel za šolo. Pri trinajstih, štirinajstih letih sem spet začutil nemir, ki me je vlekel nekam stran, drugam, pravzaprav nisem vedel, kam. Prav med takšnim razmišljanjem sem se nekega dne obrnil proti oknu, na katerem je bilo obvestilo o sprejemnih izpitih za vojaško tehnično šolo v Zagrebu. Tam so potekala testiranja in plačali so pot tja in nazaj. Mami sem rekel, da grem na šolsko ekskurzijo. Vlak me je 17. aprila 1971 odpeljal vse do hrvaške prestolnice. Bilo me je strah, kaj me čaka, a želja je bila močnejša. Pregledalo me je petindvajset zdravnikov, preverili so tudi mojo inteligenco, znanje matematike in podobno. Na koncu so mi dejali, da lahko grem domov, oni pa mi bodo enkrat od 1. maja do 3. junija po pošti poslali sporočilo, ali sem sprejet. Vsak dan sem težko čakal pošto, nihče drug ni vedel za mojo skrivnost. Nekega dne je le prispela posebna vojaška kuverta, v kateri je pisalo »primljeni ste«, sprejeti ste.
Kako ste se počutili?
Bil sem srečen, pa hkrati razdvojen – kaj naj zdaj naredim, kako naj povem mami?! Spominjam se, da je bil duhovni praznik, in novico sem najprej povedal prijateljem, ko sem prišel domov, pa so domači že vse vedeli. Mama je jokala in stokala: »Moj edini sin, pa bo šel v vojsko!« Veste, ob rojstvu sem imel še brata, enojajčnega dvojčka, a je pri porodu umrl.
Nekateri trdijo, da so prav takšni neljubi dogodki sprožilci močne energije v preživelem otroku.
Natančno tako, mnogi, ki so se že ukvarjali z menoj, trdijo, da se je takrat vse začelo. Sicer vedno čutim in celo govorim, kot da bi bila v meni še ena oseba.
Pokojni brat?
(Prikima.) Morda me celo usmerja, kdo bi vedel.
Se je družina naposled sprijaznila, da ste šli za vojaka?
Ja, najprej so še malo tarnali, potem pa rekli, da je treba moj uspeh nekako proslaviti. (Nasmeh.) Pa sem šel v Beograd, kjer sem vse poletje delal kot fizični delavec in zaslužil denar za slavje. Pri rosnih štirinajstih letih, visok 148 centimetrov, težek pa le 48 kilogramov. Konec avgusta sem tako odšel v šolo v Zagreb in po štirih letih postal tehnik telekomunikacij. Potem sem se vpisal na fakulteto za elektrotehniko in še naprej delal v vojski. Dobil sem tudi stanovanje v Zadru.
Malo s teme ali pa ne – številne ženske v generaciji, ki je še imela priložnost bodisi odraščati bodisi živeti v partnerstvu z moškimi z izkušnjo služenja obveznega vojaškega roka, pravijo, da so bili boljši, bolj pri sebi. Kaj menite vi, bi morali fantje hoditi v vojsko?
Vsekakor. Popolnoma se strinjam s tem, kar ste dejali. Veste, zakaj? V običajni vojski si prisiljen postati samostojen, tudi če prej nisi bil. Ženska najde pravo oporo v samostojnem moškem, ne pa v nekom, ki ves čas čaka na njeno asistenco. Resnici na ljubo – v vojski je bilo hudo, a to je bila hkrati neprecenljiva izkušnja za vse življenje. Moral si se res potruditi, iti prek svojih meja. V prvem letniku zelo zahtevne vojaške šole, v kateri smo se vsestransko izobraževali – tudi denimo iz književnosti – je bilo 250 učencev, zadnji letnik pa nas je končalo le 98. Vojska je bila nedvomno moje izhodišče, temelj razvoja v človeka, kakršen sem danes. V njej sem zdržal dobrih šest let, nato pa me je pot odnesla v tujino na nadaljevanje izobraževanja.
Kmalu potem se vam je sesul svet, ko sta se s takratno ženo ločila.
Res je. Nisva se prepirala, nobene napake ni bilo, potem pa takšen šok. Danes lahko rečem, da je bila ločitev dobra stvar. Ne nazadnje, če se ne bi zgodila, bi verjetno z dvema otrokoma ostala v Zadru med vojno in vprašanje, kaj bi se nam kot Srbom zgodilo. Zdaj ko sem poročen drugič, smo vsi skupaj ena družina, ki se srečuje brez zamer. Naj vam nekaj pokažem. (S prstom podrsava po tabličnem računalniku, dokler ne najde skupne fotografije s sedanjo in nekdanjo ženo ter svojimi tremi otroki, nato pa z nič manjšim ponosom doda, da je njegova hčerka pred kratkim rodila, torej je tudi že dedek).
Takratna ločitev naj bi bila ključna, da ste v sebi našli zdraviteljski potencial, kajne?
Drži, v najtežjem obdobju svojega življenja sem se odpravil v London na študij tradicionalne medicine. Leto 1989 je bilo zame najbolj usodno. Mislil sem, da zaradi slabega prenašanja ločitve sam potrebujem pomoč, izkazalo pa se je, da jo še najbolje lahko dajem drugim.
Kako ste začutili spremembo v sebi?
Sploh je nisem začutil. Drugi ljudje, ki so se že ukvarjali s temi zadevami, so mi povedali, da imam v sebi moč zdravitelja. Še posebno mi je potenciale pomagal razviti in oblikovati pionir takšnega zdravljenja v nekdanji Jugoslaviji Zdenko Domančić, za kar sem mu zelo hvaležen. Že 24 let se nisva videla v živo.
Zakaj?
Ni nama treba. On dela svoje, jaz svoje in spoštujeva se.
Poudarjate, da niste alternativni, temveč tradicionalni zdravnik. Kaj vas razlikuje od alternativnih zdravilcev?
Pri njih ponavadi nimaš sledi, uradnih podatkov o zdravstvenem stanju bolnika. K meni ne morete priti brez diagnoze in izvida uradne medicine. Ta mora biti na prvem mestu, moje delo je le za zraven. Obsega štiri terapije v enem kosu in ve se, da ni poceni, saj ne nazadnje tudi pošteno plačujem davke v obeh državah, v katerih delujem, tako v Srbiji kot Sloveniji.
Na današnji novinarski konferenci (pogovarjala sva se 14. aprila 2014, op. a.) smo vas lahko spremljali, kako zdravite otroke. Objemov in poljubčkov ni manjkalo. Kako na to gledajo mamice?
Mamice vedo, da gre za vez med menoj in otrokom, ki je v tistem trenutku močnejša celo od tega, kako so z njim povezane one. Z malim bolnikom sva več kot mama in otrok, postaneva eno bitje. Gre za spoj, ki ga omogoči božanska energija, da bi se šibkejši člen v odnosu pozdravil, opomogel. Jaz sem le posrednik zdravilne sile Boga.
Danes sta kar dva ugledna predstavnika Cerkve, pravoslavne in katoliške, javno dejala, da ste božji služabnik in poslanik. Kaj pa če otrok, ki ga zdravite, ali njegovi starši niso verni, je zdravljenje manj učinkovito?
(Odločno.) Nikakor. Enako lahko pomagam v vsakem primeru, potrebujem le čas. Še enkrat poudarjam, da brez vključevanja in doslednega upoštevanja uradne medicine ne gre. Pa še nekaj je zelo pomembno – sebe morate dati in dajati v celoti, z vso ljubeznijo, ki jo premorete, otrok vas mora začutiti. Ste videli, kakšen stik se vzpostavi, kakšno navdušenje veje iz otrok? Tega ne morete zaigrati. Otroci ne gredo v naročje k vsakomur.
Na dogodku za medije, ki smo mu bili priča, sta se za vas zavzela tudi predstavnika uradne medicine iz vaših rodnih krajev. Zakaj ni bilo nobenega slovenskega zdravnika?
Nisem jih potreboval. Imel sem že dva sogovornika, ki sta se novinarske konference z veseljem udeležila, saj me poznata in gledata na zdravljenje s širše perspektive. Zdravnik je zdravnik.
Se slovenski zdravniki bolj bojijo sodelovanja z zdravilci?
Ne, ogromno in dobro sodelujem tudi s številnimi slovenskimi zdravniki. Nekateri pediatri me redno kličejo za nasvete. Če bi zdravnikom ponudil plačilo, da pridejo sem in me pohvalijo, bi jih lahko takoj dobil deset, a se tega seveda ne grem.
Iz Novega Sada v Ljubljano vas je pripeljalo sodelovanje s Sončkom, zvezo društev za cerebralno paralizo Slovenije, pred več kot desetimi leti. Kaj se je zgodilo takrat?
Po predavanju so bili starši bolnih otrok tako navdušeni, da sem začel delati terapije tudi v Sloveniji. V skupini je bilo dvajset otrok. Že po letu in pol smo dosegli neverjetne, zares čudežne rezultate. Deset otrok se je pozdravilo – so denimo shodili, spregovorili, ni bilo več epileptičnih napadov in podobno. V moji knjigi imate vse črno na belem.
Menda pa v Sloveniji niste ostali le zaradi posla?
Tako je, ostal sem tudi zaradi sebe. Tukaj mi je všeč prav vse, življenjski slog in sama kultura. Z veseljem bi živel v kateri koli vasi v Sloveniji. Ni pomembno, ali je na Štajerskem, v Beli krajini, na Primorskem ali kjer koli drugje. Povsod sem že bil na obisku in se prepričal, kako veliko pomenita prebivalcem narava in družina, ki je tudi meni svetinja. Za vsakogar bi morala biti. Vedno se najde opravičilo – ja, najprej moram narediti to in ono za službo – pa ga ne bi smelo biti. Če nimaš družine, nimaš ulice, zato ne najdeš svojega mesta, prav tako ne države. Si izgubljen in nemočen.
Se vam je že zgodilo, da ste s svojim zdravljenjem koga rešili invalidskega vozička?
Tudi to mi je uspelo. Včasih pa ljudem ogromno pomeni že samo to, da podaljšam in olajšam življenje nekoga, ki so ga zdravniki že zdavnaj odpisali. Nekomu veliko pomeni, da lahko spet normalno diha ali premakne roko.
Tudi slepim ste že povrnili vid.
Drži. Eden od dečkov je bil popolnoma slep, danes pa normalno vidi in pravkar se je izšolal za fizioterapevta.
Ali kdaj zavrnete bolnika, če vidite, da mu ne morete več prav veliko pomagati?
Seveda, iskreno povem, če ugotovim, da ne moremo pričakovati rezultatov, ki si jih želi. Ne morem lagati, obljubljati nemogočega.
Kaj konkretno se dogaja, ko zdravite – ali medtem molite, kako začutite oviro v človeku?
O ničemer ne razmišljam, samo sprostim roke, se intuitivno prepustim zdravilnim silnicam, da me vlečejo po svoje. Kot bi pri sebi pritisnil na nekakšen gumb. Vodi me le želja, da bi pomagal.
Zares ne počnete ničesar drugega?
Poglejte, to je tako, kot bi, medtem ko se s partnerjem ljubita, razmišljala o tem, da delata otroka, kdaj bosta naredila levo in kdaj desno roko ter katere barve oči bo imel. To, kar počnem, ni nekaj razumskega in prav je tako, sicer bi imel možnost manipuliranja, bi denimo izbiral, komu bom prej pomagal glede na to, koliko denarja ima.
Pravite, da nihče od nas ne more biti gospodar ne življenja ne smrti. Mar ne govori večina le o tem, da si sami krojimo usodo?
Življenja nima nihče pod nadzorom. Tako mislimo, a se zelo motimo. (Rahlo pripre desno oko.) Veste, zakaj so Judje ogrnjeni s plaščem, na glavi pa imajo kapo? Ker sledijo načelu: Ne pokaži svoje moči in pameti pred Bogom ali naravo, saj si le majhen del univerzuma in o ničemer ne odločaš!
Pa vendar trdite tudi, da kar osemdeset odstotkov bolezni nastane v naši glavi, prikličemo si jih sami.
Tudi to je res. Bolezen je največkrat posledica našega življenjskega sloga, negativnega razmišljanja, stresa in onesnaženosti okolja. Lahko smo strašno pametni in jemo zdaj tako zelo modno organsko hrano, ampak ko k nam denimo prinese rumeni dež iz Afrike, se za njeno organskost lahko le obrišemo pod nosom. Ne nazadnje na naju zdaj vpliva tudi vojna, ki se dogaja več držav stran.
Imate v mislih negativne energije, ki jih prinaša samo sovraštvo?
Ne, energija je zadnje čase najbolj zlorabljena beseda. Govorim konkretno o uničevanju narave in škodljivi kemiji, ki nas zastruplja. (Se obrne k natakarici, ki mu je dolila vode v kozarec, ter se prijazno pošali.) A samo vodo, kaj? Sem predebel, da bi dobil še kaj za pod zob. (Reče bolj ali manj sebi v brk.) To je zato, ker sem bil v mladosti profesionalni športnik – med drugim odličen atlet, mojster karateja in prvak v metanju kopja. Potem ko sem se ustavil in se prenehal ukvarjati s športom, pa sem v trebuh nenadoma dobil več kot trideset odvečnih kilogramov. Po terapijah, ki jih izvajam, komaj diham, kaj šele da bi telovadil! Pa bi moral shujšati, vem.
Ali zdravilec samega sebe ne more zdraviti, vzpostaviti ravnotežja v telesu?
Težko. Tudi jaz včasih potrebujem pomoč uradne medicine. Vsi smo le ljudje. Vse, kar lahko kot zdravilec narediš, je, da se odpraviš v naravo in se sprostiš, kolikor gre. V Sloveniji sem začutil mnogo energetskih točk, ki ti presenetljivo hitro povrnejo moči.
Kje pa so?
Denimo na območju Term Snovik, ki so obdane z gorami, pa na morju v Bernardinu. V zares lepi deželi živite, a človek žal nikoli ničesar dovolj ne ceni, dokler tega ne izgubi.
