V preteklosti se je soržice kar veliko sejalo in tudi pojedlo se je dosti soržičnega kruha, saj pšenice ni bilo vedno na pretek za vse leto.
Zmeša rži in pšenice
Soržica ali ržada je rasla kot mešan posevek rži in pšenice, zato so ji pogosto rekli kar zmeša. Skupaj so ju sejali in tudi skupaj želi, saj sta morali sočasno dozoreti. Na njivah se je setev soržice razmahnila v starojugoslovanskem obdobju, po drugi svetovni vojni pa je počasi začela nazadovati, saj so se na trgu pojavile nove sorte rži in pšenic, ki so s pomočjo strojne obdelave zemlje in novega načina pridelovanja dajale znatno večji pridelek. In soržica je počasi tonila v pozabo.
Ni ji pomagalo niti to, da je v letih, ko rastne razmere niso bile najugodnejše, dobro obrodila. Tudi pred žitnimi boleznimi v posevku sta varovali druga drugo in je bilo na pšenici manj okužb z glivicami, okužbo s trosi rženih rožičkov na rži pa je zmanjševala bližina pšenice.
Pozimi ali spomladi
Sorte soržice so bile običajno presevne, tako da jih je bilo mogoče sejati jeseni kot ozimno žito ali na pomlad kot jaro, če setev jeseni ni najbolje uspela. Jesenska setev je praviloma dajala tudi večji pridelek. Še najdlje se je kot krušno žito obdržala na širšem območju Koroške in na Kozjanskem, kjer še zdaj niso čisto pozabili nanjo in boste kljub zmrdovanju nekaterih z malo sreče še kje uzrli njivico, skrito očem, posejano s soržico.
Zmesna moka
Soržico so mleli v zmesno moko, iz nje pa so gospodinje največkrat pekle dober soržični kruh, ki se je dolgo obdržal svež in so ga v večini slovenskih pokrajin zelo dobro poznali. Tudi peciva so pekle, predvsem medenjake in drobno pecivo z orehi in lešniki, oslajene z medom.
Stare sorte soržice
so se močno razlikovale od novejših sort pšenic in rži in sem velikokrat slišala starejše negodovati nad okusom kruha takrat moderne »italijanke«, ki je dajala obilen pridelek, obenem pa so s trpkim glasom ugotavljali, koliko truda so morali vložiti včasih, da so prehranili mladež.
Križanec rži in pšenice
Tritikala je nasprotno od soržice novejša vrsta, ki je nastala s križanjem pšenice in rži. Njeno ime sestavlja nekaj črk latinskega imena za pšenico Triticum in rž Secale. Po slovensko bi ji morda rekli pšenrž, Poljaki pa so osvojili ime pšenžito. Nove sorte tritikale žlahtnijo zlasti v Kanadi in ZDA, v Evropi pa največ v Franciji, Italiji, na Poljskem in Madžarskem.
Krušno žito
Tako kot soržica tudi tritikala spada med krušna žita in vsebuje dovolj lepka, da lahko iz nje spečemo kvašen kruh. Ta je zelo hranljiv, vendar malce težje prebavljiv in bolj zbitega videza.
Včasih se rad drobi, kar je odvisno tudi od sorte tritikale. Iz moke prav tako lahko skuhamo žgance in polento iz zdroba, lahko uporabimo zrnje za kašo, v enolončnicah ali prilogah, le da jo moramo prej nekaj ur namakati in jo šele potem uporabimo za kuho.
Ker jo poleg hrane za ljudi uporabljajo tudi za prehrano živalim, je temu primerno manj pogosto na mizi.
Naj bo na suhem
Kot vse druge moke in vsa preostala živila iz žit jo hranimo v suhem in čistem prostoru, v papirnatih ali platnenih vrečkah, stran od živil, ki imajo močan vonj in bi se jih lahko navzele. Pazimo, da se nam ne prikradejo škodljivci, predvsem molji, ki bi živilo uničili, zato jih je dobro občasno pregledovati.
Soržični kruh
Za kruh iz soržice vzamemo samo soržično moko ali ji dodamo nekaj pšenične, ki nam testo malce zrahlja, kadar ne maramo, da bi bil kruh preveč zbit.
- 1 kg soržične moke ali 0,80 kg soržične in 0,20 kg pšenične moke
- pol kocke kvasa
- pol žličke sladkorja
- žlička soli
- 2 do 3 žlice poljubne maščobe
- približno pol litra mlačne vode
- Moko presejemo v skledo in na rob dodamo sol. Na sredini naredimo jamico, vanjo razdrobimo kvas, dodamo sladkor, ki je hrana kvasovkam, prilijemo deciliter mlačne vode in vse skupaj razžvrkljamo z nekaj žlicami moke.
- Posodo pokrijemo s prtičem in pustimo stati nekaj minut.
- Vzhajanemu kvasnemu nastavku in moki dodamo maščobo in med mešanjem dodamo toliko mlačne vode, da dobimo zmes, ki jo lahko gnetemo.
- Ko smo jo dobro pregnetli in je postalo testo gladko in voljno, ga položimo na pomokan prtič v pehar, kjer bo vzhajalo.
- Vzhajano testo previdno zvrnemo na ogret in z moko posut pekač, ga na vrhu zarežemo, premažemo z mlačno vodo ali mlekom in postavimo v pečico, ogreto na 200 °C.
- Po 20 minutah znižamo temperaturo na 180 °C in pečemo še približno pol ure. Pečen hlebec prestavimo na desko in za nekaj časa pokrijemo s prtičem, nato odkritega ohladimo do konca.
