Da, beseda je o kajenju. In naj kar takoj povem, da na današnji dan, ki je namenjen boju proti tej razvadi, ni moj namen pridigati kadilcem. Sploh ne. Predolgo sem bila ena izmed njih. Rada pa bi povedala vsem tistim, ki se igrajo z mislijo, da bi se kajenju uprli, da to še zdaleč ni nemogoča misija.
Spomnim se mojih prvih začetkov spoznavanja z belimi palčkami
V lepih študentskih časih smo si s prijateljicami tu in tam privoščile čik pavzo. Vedno v družbi. Takrat smo si obljubljale: »Ko bo vsaka to počela sama, bomo nehale.« Nehavale smo, nismo pa nehale. Kar na smeh mi gre, ko se spomnim prenekaterega neuspelega poskusa. En najbolj posrečenih je bil tisti, ko sva skupaj s sotrpinko na hodniku študentskega doma zažgali čisto novo, neodprto cigaretno škatlico, opazovali, kako se iz nje cedi katran ter se zmrdovali: »Nikoli več tega sranja v najina pljuča!«
Imeli sva dvojno srečo: prva je bila ta, da nismo imeli protipožarnega alarma. Druga pa, da je bila trafika, dobro založena tudi s tobakom, v pritličju doma. Do nje sva lahko tekli kar v copatih. In že čez pol ure kadili naprej. Izgovorov nikoli ni zmanjkalo: Živčna pred izpiti. Kava je brez cigarete brez okusa. Da o kakšni rujni kapljici ne govorimo. Dolgčas. Po dobrem kosilu pa res paše. Družba. Žurka. Problemi …
Da bi nehala?
Sčasoma sem to misel opustila. Vsa potiskanja kadilce v kot, protikadilski zakoni, pridige o škodljivosti, podatki o smrtnosti se me niso dotaknili. Razvada se je tako zakoreninila, da nisem imela poguma, da bi se spopadla z njo. Strah pred neuspehom je bil premočan, volje, da bi končno rekla ne, ni bilo. Dokler … ni vsekalo tam, kjer najbolj boli. Ne, ne na zdravje. To mi za zdaj dobro služi. Morda bo za koga banalno, a moja odločitev, da bi se vpisala med nekadilce, je bila pogojena zgolj in samo z materialnim razlogom.
Kakšnim ne bom razglabljala, bom pa povedala vsem, ki bi radi opustili kajenje, pa za to ne zberejo poguma: vseeno je, kakšen je razlog za odločitev. Toliko bolje, če ni povezan z zdravjem. Naj bo drugačen. Naj zdravje takrat, ko je odločitev sprejeta, še služi tako, kot mora. Če boste verjeli vase, bo šlo. In to brez visoke filozofije, obližev, žvečilnih, hipnoze in kaj vem česa še. Uspe vam lahko le z voljo. Tako kot je meni. In sploh ni bilo težko. Resnično. Morda sem kdaj po nepotrebnem vzkipela, a moji najbližji so me v odločitvi podpirali, me razumeli in mi niso zamerili. Pa je šlo. Najprej en dan, potem še en, pa en teden, dva in tako naprej do dobrih treh mesecev, ko že lahko ponosno rečem, da sem nekadilka. Ne bom lagala, včasih me še zamika, a se trmasto upiram ter zmagujem. Tako kot lahko zmaga vsak.
Dejansko materialni razlog ni slab. Posebej ne, ker me po tem, ko me je dolga leta stresala vest o podražitvi cigaret, taka novica resnično razveseli. Užitek ob uspehu je najmanj dvojen: prvi v obliki ponosa, ki me preveva ob vsaki misli na cigareto, ki je ne bom prižgala. In drugi? Prihranek je večji …
