Živali ni pomembno, kakšen si videti, koliko centimetrov meriš, koliko kilogramov tehtaš, kakšno obleko nosiš, koliko je vredna ura na tvoji roki. Prepoznajo pa tisto, kar ljudje zgrešimo v svoji površnosti. Ne slišimo, ker smo postali gluhi za barvo glasu, zven besed, vonje narave. Otopeli smo za marsikaj okrog nas, živali pa nas opomnijo, da ni razloga biti takšen, da tako razmišljamo samo mi, ljudje.
Moj konj me je naučil, kako prisluhniti zvokom narave, kako opazovati in vonjati jesensko listje. Kakor koli obračam, je dejstvo, da sem v sedlu odvisna od njega, njegove volje in moči. Lahko bi me odnesel kamor koli, stresel na prvem ovinku. Vse je odvisno od tega, kako se z njim razumem, koliko me spoštuje in se mi prilagodi, v zameno pa mu izkazujem spoštovanje in nežnost.
Prvi stiki
Moj največji učitelj je bil konj, s katerim sem se družila v prvih urah šole jahanja. Velik in malce nespreten, pa vendar prisrčen in zanesljiv. Njemu sem popolnoma zaupala, in kar se mene tiče, sva postala prijatelja. Marsikomu se zdi smešno, da žival omenjam kot prijatelja. Žival ničesar ne pričakuje v zameno, le ustreči želi. Včasih sem šla na teren z drugim konjem. Saj ni bilo slabo, ampak samo z njim sva bila res eno. Nisem edina, ki ga je štela za svojega.
Neko nedeljo smo se s prijatelji zjutraj odpravili na ježo. Noč mi ni bila naklonjena. Slabo sem se počutila in želodec mi je odpovedal sodelovanje. Vse do jutra sem hodila po stanovanju in merila korake z želodcem v grlu. Tolažila sem se, da bo bolje, ko bom na konju, na zraku, v naravi, poleg tega pa vedno držim besedo in dogovor je dogovor – ne morem se izneveriti prijateljem. Nekako se mi je uspelo spraviti na noge, pripeljati do ranča in odjezdili smo na teren.
Urgenca in neizbrisen spomin
Moje počutje je šlo vse bolj navzdol in nekje sredi poti sem se odločila, da se vrnem, preostali pa gredo naprej. Konj je čredna žival in je sam negotov, sploh pa tak, ki je vajen svoje skupine. To pomeni, da gre najraje z drugimi konji in ne v družbi enega samega človeka, ki je poleg vsega precej zelen začetnik. Kolikor sem zmogla nežno, sem mu zašepetala: »Nesi me domov.« Obrnila sem ga v smer, od koder sva prišla, spustila vajeti in obvisela na njem. Nisem imela toliko moči, da bi naredila kaj več. Moj pametni konjič je vso pot nazaj hodil varno in čisto počasi. Prepričana sem, da je vedel, da je nekaj narobe. Čutil je, da sem nemočna, da potrebujem njegovo pomoč, da sem odvisna od njega. Samo malo bi poskočil, pa bi padla s sedla, samo malo, pa bi me lahko pustil kjer koli in veselo odpeketal domov v svoj hlev. Preko travnikov, po poteh in cesti me je varno nesel vse do tam, kjer sem ga zjutraj osedlala. Ustavil se je in čakal. Lastnik je bil začuden, da sva že nazaj, ko pa me je bolje pogledal, je videl, da sem bleda kot stena. Pomagal mi je iz sedla, sesedla sem se na tla zraven konjiča, ki je kar stal tam in me gledal.
Ozrimo se
Tisti dan sem končala na urgenci s sila neprijazno diagnozo. Od takrat verjamem, da so ta velika vihrava bitja sposobna čustev, prej jim tega ne bi pripisala. Med nama se je spletla čisto posebna vez, ki ostane neizbrisen spomin tudi potem, ko konja ni več.
Konji so zame nikoli končana zgodba, pa naj bo pod sedlom, zraven njih ali ko jih vidim pred objektivom. S fotoaparatom beležim tisto, kar mnogokrat zgrešimo, ne opazimo, ker nimamo časa, ker smo otopeli, ker ne znamo videti, zato lepote življenja bežijo mimo nas.
