Ime je, naj rečem – terensko. A kot za veliko večino športnih terencev (SUV) tudi za avto mitsubishi outlander velja, da se z blatom, grapami in grmovjem redko sreča. Usojeno mu je bolj ali manj običajno, urbano avtomobilsko življenje. Nič novega, nič presenetljivega.
V središču je uporabnost
Outlander v dimenzijskem pogledu spada med srednje velike športne terence (465 centimetrov dolžine), tiste torej, ki so še posebno na evropskih trgih skoraj izjemno popularni. V zadnjem času jim v zelje vozijo malo manjši oziroma krajši predstavniki te avtomobilske vrste – in sem ter tja se zdi, da je lakota po tovrstnih avtomobilih precej nenasitna. Outlander je v oblikovnem pogledu predstavnik japonske filozofije: karoserijsko nič drzen, racionalen oziroma nekako uglajen, pa vendarle zelo daleč od nekdanje japonske oblikovne dolgočasnosti. In morda so časi taki, da postaja karoserijska nebahavost prednost, nekaj, kar utegne ne tako majhen krog kupcev zelo ceniti ...
Zadržanost je opazna tudi v notranjosti. Očitno je, da je v središču uporabnost. Armatura ne ponuja nič izjemnega – ne v dobrem, še manj slabem. Sedi se malo višje, kar utegne ceniti predvsem starejša publika (in to je eden od pomembnih razlogov, da so športni terenci zadnja leta tako uspešni). Ergonomija je solidna, a tudi outlander, tako kot velika večina sodobnih avtomobilov, boleha za znano boleznijo – preglednostjo. Sedeži v drugi vrsti so pomični naprej in nazaj, kar je pohvalno, njihovo zlaganje v povsem ravno dno je preprosto, zadaj sta še dva sedeža. Nista za velike in obilne, to je pričakovano. Sta pomožna, nekakšna zasilna rešitev, nazaj se zbaše tudi odrasel človek – če le ni prevelik in preobilen. In jasno – s sedmimi sedeži se prtljažnik zmanjša na liliputansko prostornino. To pomeni, da je zadaj prostora kvečjemu za kakšno malenkost, kajti 128 litrov pač ne more biti več kot to. Sicer pa prtljažnik v najboljšem primeru ponuja 1755 litrov, a potem je v avtu dovolj prostora le za dva.
Dobra vodljivost
Štirivaljni dizel z gibno prostornino 2,2 litra in s 110 kW/150 KM ter z navorom 380 Nm med 1750 in 2500 vrtljaji je agregat, ki mora izpolniti precej različne zahteve. Že povsem prazen outlander ni peresno lahek (1665 kilogramov), a dizel je zadovoljivo kos tudi bolj polnemu avtomobilu. Poraba je nekako pričakovana – denimo 7,5 litra –, je pa lahko ob previdnem oziroma nežnem vozniku manjša, zlahka tudi večja. Kljub temu da je športni terenec in je zato malo višji, ni motečega nagibanja karoserije, še manj značilnega pokimavanja. Vodljivost je dobra, volan natančen, šeststopenjski ročni menjalnik dovolj lahkoten, pospešuje celo v šesti – če avto ni naložen do strehe.
V najcenejši dizelski različici stane 28.510 evrov. Kaj reči? Outlander ni bahač, je racionalist, izvedenka za tiste, ki se nočejo pretirano izpostavljati. Morda je to njegova prednost.
